Na prvo soboto v Marijinem mesecu maju smo sodelavci župnijske Karitas, v dogovoru z gospodom župnikom, pripravili srečanje župljanov. Pred tem smo v Nedelji pri nas povabili na srečanje vse generacije, pa imam včasih vtis, da je v Dravljah veliko ljudi, ki ne spadajo v nobeno generacijo. Sicer se srečujemo pri nedeljskih mašah, med seboj pa se, bratje in sestre v Kristusu, bolj malo poznamo. Taka družabna srečanja pa so namenjena prav medsebojnemu spoznavanju in druženju.
Srečanje smo začeli s sveto mašo, z mislijo, da se najprej srečamo z vstalim Gospodom, da nas On poveže v občestvo in se kot ena družina srečamo z nebeškim Očetom. Sveto mašo je daroval naš župnik, pater Miran Žvanut. Ob spremljavi orgel smo v Rokovi cerkvi prepevali Marijine pesmi. Prav posebno me je nagovoril psalm 116 z odpevom: »Kako naj povrnem Gospodu vse dobro, kar mi je storil?« Sam od sebe se ponuja odgovor: zahvaljuj se Gospodu in deli Njegovo ljubezen in dobroto z brati in sestrami.
Po zadnjem blagoslovu smo se podali čez cesto v župnišče v lepo, svetlo učilnico, kjer smo nadaljevali naše druženje. Lepo pripravljene, bogato obložene mize so nas vabile. Ko smo se dobro okrepčali sta se nam pridružila še dva harmonikarja, »Duo Gabrovšek«, in s prijetno glasbo še povečala veselo razpoloženje. Za še več pestrosti pa nam je p. Miran predvajal posnetke o svojem večmesečnem bivanju v južni Ameriki, kjer je bil v državi Čile na tretji jezuitski probaciji. Z živahno razlago nam je približal te kraje in ljudi, njihovo življenje in drugačno kulturo. Posebno zanimanje nam je vzbudil posnetek svete maše, ki se v živahnem ritmu plesa, petja in slavljenja raztegne na tri do štiri ure. Nekaterim pri nas pa je enourna maša že predolga!
Po filmu smo nadaljevali s pogovori, tudi harmonikarja sta nam še igrala in kar nismo se mogli posloviti.
Za sodelavce ŽK je bil pogled na veselo razpoložene farane najlepša zahvala za naš trud in vzpodbuda za nadaljevanje naših prizadevanj. Želimo si, da bi se vse več faranov vključilo v ta res prijetna druženja, da bi povezani med seboj začutili, da smo živo občestvo in se tudi zato zahvaljevali Gospodu, za vse dobro, kar nam je storil.
V imenu ŽK zapisala Lojzka Milić
Foto: Jože Strajnar