»Kdor je iz resnice, posluša moj glas.« (Jn 18,37b).
Božja beseda 34. nedelje med letom
Slovesno zaključujemo cerkveno liturgično leto z zadnjo 34. nedeljo med letom, ki se zmagovito imenuje tudi Nedelja Kristusa kralja vesoljstva.
V zavesti slovenskega človeka pojem kralja ne prebuja toliko čustvene topline, občutkov pripadnosti, varnosti in vzvišenosti kot jo v večji meri lahko imajo pripadniki narodov, ki so imeli ali še imajo svojega kralja. Pomislimo samo na angleže in njihov ponos na kraljevsko družino, moč tega simbola moči in oblasti, ki je sedaj sicer razdeljena še na druge voditelje v narodu, vendar na simbolni, duhovni ravni nekako povezuje ljudstvo in utrjuje njihovo zavest pripadnosti.
Po eni strani pomanjkanje kraljevskosti pri nas lahko vidimo kot primanjkljaj, ki spodnaša našo samozavest in nam jemlje nekaj zdravega ponosa. Po drugi strani pa je morda ravno v tem naša priložnost, da se še bolj in z večjo jasnostjo oklenemo pravega Kralja, čigar kraljestvo ni od tega sveta.
Jezus je ironično od Pilata proglašen za judovskega kralja, v zasmeh ravno judom, ki so ga v svoji zaslepljenosti zavrgli. Po Jezusu izraelski narod ni več dočakal nobenega drugega kralja in kakšen samooklicani mesija je hitro propadel pod meči rimljanov. Na križu je kakor za vedno ostala pribita in presežena podoba zemeljskega judovskega kralja in političnega mesije. Jezus je prišel razodeti podobo pravega kralja in mesije, ki presega ta svet in njegove omejene politične spletke.
Kristus želi osvojiti naša srca in postati kralj naših duš. Želi, da z njim vstopimo v njegovo kraljestvo ljubezni in služenja, kjer je največji tisti, ki najbolj ljubi. Slava tega kraljestva bo vidna šele ob koncu sveta. Takrat bo vsako dejanje ljubezni edina valuta in zlato iz katerega bodo skovane tudi naše krone, če jih bomo vredni s Kristusom kraljem vesoljstva.