»Odvrgel je svoj plašč, skočil pokonci in pohitel k Jezusu« (Mr 10,50)
Božja beseda 30. nedelje med letom
To nedeljo smo pri evangeliju slišali, kako se slepi Bartimaj z vsem bitjem obrne k Jezusu po pomoč, da celo pozabi biti dostojen in začne vpiti: »Jezus, Davidov sin, usmili se me!« ( Mr 10, 47) Ta njegova vera in globoko hrepenenje po rešitvi ganeta Jezusa, ki ga ozdravi in mu pove tudi razlog za ozdravitev; to je Bartimajeva vera. Ponavljanje Bartimajevega vzklika k Jezusu je postalo tudi nekakšen rožni venec Vzhodne Cerkve. Pomeni molitev globoko iz srca, krik iz stiske po rešitvi. Taka naj bi bila naša molitev, da bo pristna. Z vsem bitjem se obračajmo k Bogu, kot so bili in so obrnjeni Vsi sveti, ki se jih bomo te dni spominjali in vsi umrli, ki stojijo pred božjim obličjem s svojimi življenji v rokah. Umrli gotovo vedo, kaj je bistvena hrana za človeka in da edino Oče po svojem Sinu in Svetemu Duhu lahko v resnici nahrani človeško hrepeneče srce. »Nemirno je naše srce, dokler se ne spočije v Tebi,« pravi sv. Avguštin. Učimo se torej od slepega Bartimaja, da bi znali moliti in bi duhovno spregledali.