»Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge.« (Mr 10,45)

Božja beseda 29. nedelje med letom

V tednu po misijonski nedelji lahko več razmišljamo o služenju. Beseda služiti danes ni preveč popularna, razen v smislu služenja denarja. Služenje v smislu poslušanja, sodelovanja, dajanja prostora drugemu, ima v družbah pogosto psihopatološki prizvok. Človek, ki služi, hitro pade pod sum podredljivosti, kronične negotovosti, potrebe po gospodarju, nesamostojnosti. Res, pojmi se pogosto mešajo (posebej psihološki in duhovni), zato se tisto, kar je duhovno najmočnejše, zamenja za najšibkejše. Po tej logiki potem ni mogoče verjeti, da bi se močni zaradi ljubezni uklanjal šibkemu; zadaj je takoj sum koristoljubja, preračunljivosti ali drugih slabih namenov. In če bi to že kje bilo, bi veljalo za nespamet. V evangeliju 29. navadne, misijonske nedelje, vidimo tudi Jezusova učenca Jakoba in Janeza, kako si za hrbtom drugih apostolov prizadevata, da bi bila najmočnejša in prva med njimi v božjem kraljestvu. Ta privilegij pravzaprav čutita kot nekaj popolnoma logičnega, saj sta Jezusova bratranca. Gotovo sta bila precej šokirana, ko ju je Jezus zavrnil in razkril pred vsemi z besedami »… in kdor hoče biti prvi med vami, naj bo vsem služabnik« (Mr 10, 44). »Žlahta in veze« tukaj niso več temeljnega pomena. Jezus jima na precej neposreden način pove, da bosta le preko služenja v skladu z njegovim poslanstvom, ki ni v tem »da bi mu stregli, ampak da bi on stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge« (Mr 10, 45).
Misijonska nedelja nas kliče k pozornosti do tistih, ki za ljudi niso prvi, ampak zadnji. To so gotovo ljudje v revnih deželah, kjer jim služi tudi veliko misijonark in misijonarjev. Spomnimo se samo na ime Pedro Opeka, ki pa je dejansko le eden mnogih, ki jih mogoče niti ne poznamo. Misijonarji so Jezusove besede gotovo vzeli zelo zares, ko so šli služit za svet nepomembnim ljudem. Naj nam bodo zgled hoje za Jezusom v našem okolju.