Pisana množica draveljskih družin se je meglenega decembrskega jutra zaspano kotalila proti cerkvi. A krmežljavost je prav kmalu popustila, saj je zbrane pričakal program, ki jih ni pustil ravnodušne. Zakonca Pavlič, ki sta si adventni dan, tretji takšne vrste, domislila in poskrbela za organizacijo, nista razočarala.

Otroci so se porazdelili po učilnicah in razmišljali o različnih verskih temah, starši pa smo se poskusili zbrati, potisniti načrte in tegobe tega dne, ki so se “pasli” po glavah, daleč stran in odriniti na globoko. Pater Egon Hriberšek je začel s priliko o izgubljenem sinu. Da bi si odnose, čustveni naboj in pomen prilike lažje vizualizirali, nam je bila v oporo slika nizozemskega umetnika Rembrandta Vrnitev izgubljenega sina. A Egonovo razmišljanje še zdaleč ni bila neka objektivna in oddaljena predstavitev prilike o odpuščanju. Po Egonovi pripovedi nam je v mislih odzvanjalo, kako neskončno usmiljen je Bog in kako odpusti prav vsakemu, ki se mu odpre. Kristjani se moramo tega daru zavedati in se učiti odpuščati tako drugim kot tudi sebi. Tega nam nihče ne more vzeti.

Dopoldan je obogatil tudi čudoviti vokal patra Marka Pavliča, ki sta ga spremljala zakonca Perovnik z violino in bas kitaro. Prisluhnili smo tudi Družinini novinarki in teologinji Jani Podjavoršek, ki je s svojo umirjeno energijo spregovorila o težki preizkušnji, ki jo je doletela pred 25 leti. Na regionalni cesti pri Lukovici ji je pot prekrižal tovornjak in prišlo je do čelnega trčenja. Padla je v nezavest, dobila je hude telesne poškodbe. Za pet dni je pristala v komi in se v tem času srečala z Bogom na križu. Iz kome se je prebudila in se zavedla, da ji je Bog podaril novo življenje. Povedala je, da gre zahvala tudi angelom, sv. Antonu Padovanskemu in sv. Leopoldu Mandiću, ki se jim je tudi pred nesrečo redno priporočala. Pot okrevanja je bila dolga. Šele čez leto dni je uspela samostojno narediti nekaj korakov. A pot okrevanja ni bila edina preizkušnja. Čakala jo je tudi težka zgodba na sodišču, ki je zatrjevalo, da je bila krivec za nesrečo ona, ne pa voznik tovornjaka. Z odvetnikom sta zbrala dovolj dokazov, ki so pričali nasprotno, a sodišče je vztrajalo pri svojem. Naložilo ji je tudi sodne stroške, ki jih kot takrat brezposelna ni mogla poravnati. Prijateljica, ki je že dolgo ni videla in ni vedela za njen dolg, ji je v dar prinesla kuverto z ravno tolikšnim zneskom, kot ga je potrebovala. Tu je čutila Božji prst. Trinajst let po nesreči je Jani pisala celo voznikova žena in jo prosila, da prizna krivdo. A lagati ni mogla. Soočala se je z negativnimi občutki, ki jih je z duhovnim spremljevalcem uspela preobraziti v občutke notranjega miru. Obiskovala je sveto mašo, molila – tudi za voznika tovornjaka – in Bog ji je pomagal odpustiti. Vozniku je napisala pismo s sporočilom, da mu kljub temu, da sama ni kriva za nesrečo, odpušča.

Po svoji pretresljivi zgodbi nas je Jana Podjavoršek uvedla tudi v adoracijo Najsvetejšega. Bogu smo predali vse svoje strahove, tesnobo in zahvale, ki so se nam rojevali v zbrani tišini in med melodijami slavilnih pesmi. Po češčenju pa smo se razdelili v majhne skupinice in si podelili svoje vtise. Izrazili smo občudovanje nad pričevalko, kako pogumno je odpustila veliko krivico, ter dognali, da se odpuščanje ne zgodi v trenutku in zgolj zavestno, temveč se mora tisto pravo zgoditi v srcu, to pa potrebuje svoj čas.

Nekateri so z druženjem nadaljevali zunaj ob pici, drugi pa so se polni hvaležnosti in z novimi duhovnimi spoznanji vrnili domov.

Andreja Hergula

Foto: Marko Medvešek