Arhitekturna razstava
»Iz starih korenin novo drevo.« Tako je župnijo Dravlje opisal p. Štrubelj v knjigi leta 1981. To je bilo obdobje, ko je v naši župniji že vladalo prijetno vznemirjenje, na obzorju je bila namreč gradnja nove cerkve.
Ker je za izreden cvet treba včasih mnogo let, je bilo tudi pričakovanje dolgotrajno. Arhitekt Marko Mušič je bil ob oddaji svoje zamisli za novo cerkev v Dravljah še zelo mlad, sredi tridesetih let.
A čez desetletje, leta 1985, je prišel veliki dan, ko smo Draveljčani lahko prvič vstopili v novo posvečeno cerkev Kristusovega učlovečenja.
Slovesnost ob štiridesetletnici tega dogodka je potekala na prelepo nedeljo, ko so jutranji žarki sijali skozi modro steklo proti cerkvi svetega Roka in s svojo močjo med župnijsko mašo kar slepili prizadevne pevce.
Tega dne so bile na sporedu same slovesne in mogočne pesmi.
Naš g. župnik, p. Egon, ob katerem so somaševali provincial p. Miran, p. Marko in diakon Janez, je v svojem nagovoru izrazil ljubezen in veselje, da imamo cerkev, kakršno imamo – takšno, ki s svojo obliko obiskovalca sprejme v objem!
Sama sem prvič pomislila na to, da se k obhajilu pomikamo proti oltarju navzdol, po prejemu hostije pa hodimo navzgor in da je tudi v tem nekaj simbolike.
Še več je bilo o posameznih detajlih svetišča predstavljeno na zelo zanimivi razstavi na trgu svetega Roka z besedami in skicami njenega arhitekta. G. Marko Mušič nam je spregovoril tudi ob koncu slovesne svete maše, vidno ganjen nad tem, kako lepo svetišče živi tudi zdaj, po štirih desetletjih. Dejal je, da je arhitektura kot ustavljena glasba. Morda ravno tista pesem, ki smo jo peli za konec? Romarji upanja smo tudi mi, ker je župnija živa, ker se v njej srečujejo dobronamerni ljudje, in kot smo videli na številnih fotografijah in risbah, vanjo zahaja več generacij.
Te so se družile tudi na župnijskem pikniku.
Hvala vsem za pripravo lepega celotedenskega programa praznovanja.
Ta čudovita cerkev Kristusovega učlovečenja bo tudi čez desetletje, ko bo praznovala abrahama, za nas še vedno »nova cerkev«.
Jezus se v njej rojeva vsakič, ko jo obiščemo.
Zato bo vedno tudi naša, tvoja, moja.
Marjetica Škrlec