V soboto, 21. marca 2026, se je v naši župniji odvil postni dan za družine, drugi zapovrstjo.

Dogodek se je rodil iz hrepenenja družin, da si v času posta vzamemo en popoldan za okrepitev in poglobitev vere, za pripravo na veliko noč vseh družinskih članov – ne glede na starost.

Petnajst čez tretjo popoldne smo se začeli zbirati v cerkvi, kjer je p. Marko z Elo in Simonom ter s skrbno izbranimi pesmimi pripravljlal vzdušje in nas, da smo začeli odlagati misli in skrbi, se umirjati in odpirati… Začeli smo skupaj: z molitvijo ter uvodnim pozdravom in kratkim nagovorom našega župnika, p. Egona. Zatem smo se razdelili v skupine, v katerih je sledil program oziroma kateheze glede na starost, a vse pod geslom “Tvoja vera te je rešila!”.

Šolski otroci so imeli najprej kratko katehezo s katehistinjami: 1. in 2. razred s s. Sabino, 3. in 4. razred s Katjo, 5. in 6. razred z Nežo ter 7. in 8. razred z Zarjo. Pogovarjali so se o tem, kaj pomeni rešiti, spoznali so, kakšna je razlika med verjeti in verovati… Nato se je vsaka skupina ustavila na štirih točkah. Na treh točkah so spoznali svetopisemske osebe, ki jim je Jezus rekel: “Tvoja vera te je rešila!”

• Grešnico, ki je Jezusu mazilila noge
• Gobavca, ki se je vrnil in zahvalil
• Slepega Bartimaja

Vsaka oseba jim je povedala svojo zgodbo, nato pa so z njo še malo poklepetali ter skušali ugotovili, zakaj je Jezus ozdravil prav njih in zakaj jim je rekel te besede.

Otroci so v knjižici, ki so jo dobili, zbirali nalepke s simboli, poleg tega pa so zapisali tudi, kje v Svetem pismu lahko najdejo zgodbo, ki so jo slišali.

Na eni točki je skupine čakal poligon – pot z ovirami in brez njih. En izmed otrok se je ‘odpravil na pot’, usmerjala pa sta ga dobri (Božji) glas in slabi glas (hudega duha). Ostali otroci so opazovali, sledil je pogovor o tem, kako v svojem življenju razločujemo, kateri glasovi so pravi in kateri ne, kateri nas vodijo k Bogu in kateri stran od njega.

Na koncu so se vse skupine šolarjev zbrale v Rokovi cerkvi ob zaključni molitvi. Vsak otrok je od katehistinje prejel zapestnico, ki ga bo spominjala, naj zaupa Jezusu.

Najmlajši, predšolski otroci, so veliko peli in se igrali. Tudi oni pa so dobili knjižice, ki so jih opremili z nalepkami ter jih pobarvali. Tudi njih je obiskal slepi Bartimaj in poslušali so ga z odprtimi usti.

Starši (in ostali odrasli) smo v cerkvi prisluhnili pričevanju Urške Valjavec, žene in mame, ki je izkusila najhujšo bolečino, ki jo lahko doživi mama – smrt prvorojenca Rožleta. Urška je obnovila ključne dogodke šestih nepredstavljivo težkih let, od Rožletovih prvih bolečin v levem ušesu do njegove smrti. A Urškina pripoved, tako iskrena, preprosta in mestoma celo humorna, se ni osredotočala na trpljenje, bolečino in izgubo, pač pa nas je Urška z deljenjem (zgolj nekaterih) čudežev, ki jih je bila deležna, ter s svojo neomajno in trdno vero navdihnila in spodbudila, da tudi mi, tako kot ona, povsem zaupamo Jezusu. Ganljivemu in navdihujočemu pričevanju je sledila adoracija. Čas pred Najsvetejšim smo preživeli v ob izjemni glasbi, Urškinih iztočnicah, pa tudi v tišini…

Postni dan smo zaključili s čudovito skupno sveto mašo. Božja beseda in p. Egon sta nas spomnila na krvotočno ženo. Še eno (svetopisemsko) osebo, ki jo je rešila vera. Po maši smo se podružili ob bureku, a naši pogovori so bile pravzaprav podelitve ob slišanem in doživetem.

Z veliko hvaležnostjo za ekipo, pričevalko in našo župnijsko skupnost.

Besedilo: Valentina Pavlič
Fotografije: Marko Medvešek

Vtisi udeležencev:

Hvala ekipi, da ste pripravili čudovit, čustven in upanja poln postni dan. Bilo mi je všeč vseeee od teme postnega dne – Tvoja vera te je rešila – do izbora pesmi. Najbolj všeč pa mi je bil izbor gostje, njene navdihujoče in upanja polne zgodbe, ki je bila podprta s točno izbranimi pesmimi. Res pohvalno. In knjižice od otrok – kako izvirno in prisrčno.
 – Mamica Damijana

Izjemno se me je dotaknilo Urškino pričevanje. V svoji zgodbi o najhujšem možnem trpljenju – bolezni in izgubi svojega otroka – nam je pokazala tudi lepoto. S tem, ko je zmogla s svojo globoko vero trpljenje preobraziti v pričevanje o neskončni Božji ljubezni do vseh nas, ljudi.
Hvaležna sem za to globoko izkušnjo.
 – Mamica Margareta

Zelo mi je bilo všeč na postnem dnevu. Najbolj se mi je zdelo zanimivo, ko so animatorji prevzeli vloge oseb iz Svetega pisma (žena, ki umiva noge, gobavec, slepi mož) in smo zbirali nalepke za v knjižico. Skutni burek na koncu pa je bil odličen.
 – Zala, 4. razred

Zahvaljujem se organizatorjem, pričevalki Urški, glasbenikom in celi ekipi postnega dne za lepo izkušnjo dogodka, ki nam je pomagal do globljega uvida v moč vere, pomen hvaležnosti in smisel trpljenja.
– Mamica Katja

Postni dan za družine v župniji Dravlje je v meni pustil globok pečat. Verjamem, da ne le v meni, ampak v vseh, ki smo se ga udeležili. Bil je dan milosti, umiritve in pristnega srečanja – s seboj, z drugimi in z Bogom. V srcu se poraja tiha zahvala in hkrati upanje, ko se obračam k Bogu, ki je do mene tako neizmerno radodaren.
Posebej me je nagovorila tišina. V svetu, ki je pogosto poln hrupa in naglice, je tišina resnično blagodejna. Adoracija v tišini je dar in privilegij, ki ga mnogi starši težko najdejo v vsakdanjem življenju. Prav zato je bil ta čas še toliko bolj dragocen.
Ob tem v molitvi posebej izročam Rožleta in vse, ki se jih je njegova smrt dotaknila. Še posebej prosim za njegovo mamo – mislim, da ni večje bolečine, kot je ta, da mati pokoplje svojega otroka, še preden bi ta zares začel živeti. Naj jim Bog podeli tolažbo, mir in upanje.

Z več vidikov je bil včerajšnji dan izjemen – čustven, miren in globoko duhoven. V meni je prebudil novo hvaležnost ter željo, da bi to, kar sem prejela, živela tudi naprej v vsakdanjih trenutkih.
 – Mamica Maja

Galerija slik: