Sporočamo žalostno vest, da je v 87. letu starosti umrl

MARTIN PIRC

Gospod Martin Pirc, od katerega smo se poslovili v soboto, 28. decembra 2024, ni neznanec v naši župniji. Poznamo ga predvsem po urejanju cerkvene okolice, gojenju zelenja in cvetja, odstranjevanju plevela med grmički in urejanju vrtov po samostanskih vrtovih v mestu. Kjer je le zaznal, da je potrebno kaj postoriti, polepšati, nadomestiti staro z novim, tam je bil on gotovo zraven. Lahko bi rekli, da je poznal vsak najmanjši košček zemlje okrog naše cerkve. Po njegovi zaslugi je urejen stranski izhod iz cerkve, kjer je Trg Janeza Pavla II.

Res je bil vsega občudovanja vreden! Največkrat smo ga opazili na kolesu, s katerim je v večji košari prevažal motike, grablje, grmičke, zemljo in vse, kar je potreboval za urejanje cerkvene okolice. Tudi v zadnjih letih, ko so mu moči že pešale, se je vsak dan s kolesom odpeljal na enega od vrtov, za katere je skrbel. In če si ga vprašal: »Gospod Martin, kako vse to zmorete?«, je odgovoril: »Vse v Božjo čast in slavo.«

Gospod Martin je bil rojen leta 1937 na Oštrcu, v župniji Kostanjevica na Krki. V družini je bilo 9 otrok. Oče je bil cerkveni ključar, tako da je tudi Martin kot otrok pogosto zvonil v podružnični cerkvi.

V Ljubljano se je preselil leta 1964 in se kot natakar zaposlil v restavraciji na železniški postaji. Tu je srečeval znane osebnosti, s katerimi je navezoval stike in si tako tudi širil obzorje. Zgodovina ga je zelo zanimala. Najbolj mu je v spominu ostala zdravnica Franja, po kateri se imenuje znana partizanska bolnica Franja. Ob delu je zaključil večerno komercialno šolo, kar mu je pripomoglo k novi zaposlitvi v tovarni Velana.

Najpogosteje je zahajal v cerkev Marijinega oznanjenja pri Frančiškanih na Tromostovju. Tja je zahajala tudi Malči, doma iz sosednje vasi v kostanjeviški župniji, s katero sta se leta 1968 tudi poročila in ustvarila družino.

Gospod Martin je naravo in njeno lepoto zelo občudoval. V skrbi za naravo in čutom za urejeno okolico je med bloki in na dvorišču teh zasadil marsikatero drevo in grmiček, ki dajejo otrokom in odraslim predvsem poleti bogato senco.

Župljani ga bomo ohranili v spominu kot poštenega, vernega, delovnega in dostojanstvenega gospoda. Mnogim nam je lahko zgled in spodbuda, morda tudi navdih, da bi ga posnemali in nadaljevali njegovo delo.

Spominjajmo se ga v molitvi in se Bogu zahvaljujmo, da smo toliko let uživali sadove njegove pridnosti in dobrote!