Sporočilo svetega očeta za post 2022 – II. del

Povej naprej!

II. del
8. NEDELJA MED LETOM, 27. FEBRUARJA 2022

2. »NE NAVELIČAJMO SE, KO DELAMO DOBRO«
Kristusovo vstajenje oživlja zemeljske upe z »velikim upanjem« na večno življenje in vnaša seme odrešenja že v sedanji čas (prim. Benedikt XVI., okrožnica Rešeni v upanju, 3; 7). Ob bridkem razočaranju zaradi tolikih porušenih sanj, ob zaskrbljenosti zaradi izzivov, ki grozijo, ob malodušju zaradi revščine naših sredstev smo v skušnjavi, da bi se zaprli v svoj individualistični egoizem in se zatekli v brezbrižnost do trpljenja drugih. Dejansko so tudi najboljši viri omejeni: »Mladeniči omagujejo in pešajo, mladci se spotikajo in padajo« (Iz 40,30). Toda Bog »Omagujočemu daje moč, onemoglemu povečuje vzdržljivost. […] tisti pa, ki zaupajo v Gospoda, obnavljajo svojo moč, vzdigujejo trup kakor orli, tekajo, pa ne opešajo, hodijo, pa ne omagajo« (Iz 40,29.31). Postni čas nas kliče, naj svojo vero in upanje položimo v Gospoda (prim. 1 Pt 1,21), saj lahko samo s pogledom, uprtim v vstalega Jezusa Kristusa (prim. Heb 12,2) mogli sprejeti apostolovo spodbudo: »Ne naveličajmo se, ko delamo dobro« (Gal 6,9).

Ne naveličajmo se moliti. Jezus je učil, da je treba »vedno moliti in se ne naveličati« (Lk 18,1). Moliti moramo, ker potrebujemo Boga. Nevarna utvara je, da zadoščamo sami sebi. Če smo v pandemiji neposredno spoznali svojo osebno in družbeno krhkost, naj nam ta post omogoči, da bomo doživeli tolažbo vere v Boga, brez katere ne moremo imeti trdnosti (prim. Iz 7,9). Nihče se ne reši sam, ker smo vsi v istem čolnu sredi viharjev zgodovine;[1] predvsem pa se nihče ne reši brez Boga, saj samo velikonočna skrivnost Jezusa Kristusa daje zmago nad temnimi vodami smrti. Vera nas ne oprosti življenjskih stisk, nam pa omogoči, da gremo preko njih združeni z Bogom v Kristusu v velikem upanju, ki ne razočara in katerega poroštvo je ljubezen, ki jo je Bog izlil v naša srca po Svetem Duhu (prim. Rim 5,1-5).

Ne naveličajmo se ruvati zla iz svojega življenja. Telesni post, h kateremu nas kliče post, naj okrepi našega duha za boj proti grehu. Ne naveličajmo se prositi za odpuščanje v zakramentu pokore in sprave, saj vemo, da se Bog nikoli ne naveliča odpuščati.[2] Ne naveličajmo se boriti proti poželenju, proti tisti slabosti, ki sili k sebičnosti in k vsakemu zlu, in je v teku stoletij našla različne poti, po katerih je človeka pahnila v greh (prim. Vsi smo bratje, 166). Ena od teh poti je nevarnost zasvojenosti od digitalnih medijev, ki osiromaši človeške odnose. Post je ugoden čas, da se upremo tem pastem in namesto tega gojimo celovitejšo človeško komunikacijo (prim. prav tam, 43), ki jo sestavljajo »resnična srečanja« (prav tam, 50), iz oči v oči.

Ne naveličajmo se delati dobro v dejavni ljubezni do bližnjega. V tem postu delimo miloščino z veseljem (prim. 2 Kor 9,7). Bog, »ki sejalcu priskrbi seme in kruh za živež« (2 Kor 9,10), poskrbi za vsakega izmed nas ne le, da bi imeli hrano, ampak tudi da bi mogli biti velikodušni v dobrih delih do drugih. Če je res, da je vse naše življenje čas za sejanje dobrega, na poseben način izkoristimo ta postni čas, da bomo poskrbeli za tiste, ki so nam blizu, da se približamo tistim bratom in sestram, ki so ranjeni na poti življenja (Prim. Lk 25-37). Post je ugoden čas za iskanje in ne za izogibanje tistim, ki potrebujejo pomoč; da pokličemo in ne da se ne menimo za tiste, ki si želijo lepo besedo in da jih nekdo posluša; da obiskujemo in ne da zapuščamo tiste, ki trpi v osamljenosti. Uresničujmo poziv k delanju dobrega vsem, vzemimo si čas za ljubezen do najmanjših in nezaščitenih, do zapuščenih in prezrtih, do diskriminiranih in odrinjenih (prim. okrožnica Vsi smo bratje, 193).

3. »ČE SE NE UTRTUDIMO, BOMO OB SVOJEM ČASU ŽELI« 
Post nas spominja, da »blaginje, pa tudi ljubezni, pravičnosti in vzajemnosti ne dosežemo enkrat za vselej; zanje se moramo boriti iz dneva v dan« (prav tam, 11). Prosimo torej Boga za potrpežljivo stanovitnost poljedelca (prim. Jak 5,7), da se ne bomo utrudili pri delanju dobrega, korak za korakom. Kdor pade, naj stegne roko k Očetu, ki nas vedno dvigne. Kdor je izgubljen, prevaran od zapeljevanja hudobca, naj ne odlaša z vrnitvijo k Njemu, »ki je velik v odpuščanju« (Iz 55,7). V tem času spreobrnjenja, v katerem najdemo oporo v Božji milosti in v občestvu Cerkve, se ne naveličajmo sejati dobro. Post pripravlja tla, molitev namaka, ljubezen daje rodovitnost. V veri imamo zagotovilo, da »če se ne utrdimo, bomo ob svojem času želi« in da bomo z darom vztrajnosti dosegli obljubljene darove (prim. Heb 10,36) za odrešenje sebe in drugih (prim. 1 Tim 4,16). Ko živimo bratsko ljubezen do vseh, smo združeni s Kristusom, ki je dal svoje življenje za nas (prim. 2 Kor 5,14-15), in vnaprej okušamo veselje nebeškega kraljestva, ko bo Bog »vse v vsem« (1 Kor 15,28).

Naj nam Devica Marija, iz katerega naročja je vzbrstel Odrešenik in ki je »vse shranila in premišljevala v svojem srcu« (Lk 2,19), pridobi dar potrpežljivosti in naj nam bo blizu s svojo materinsko prisotnostjo, da bo ta čas spreobrnjenja obrodil sadove večnega odrešenja.

Rim, Sv. Janez v Lateranu, 11. novembra 2021, god sv. Martina, škofa.

Frančišek

Prejšnji prispevek
Razlaga Odloka o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19, z dne 21.2.2022
Naslednji prispevek
Naš župljan, Peter Svetina je med finalisti za Andersenovo nagrado leta 2022