SPOMINI NA PRVA LETA JEZUITSKEGA ŽIVLJENJA: GENOVA
Večkrat sem že želel obiskati noviciat v Genovi, kjer sem preživel prvi dve leti jezuitskega življenja, od 2008 do 2010. Letos se mi je želja uresničila, s p. Markom sva se odpravila v Genovo 15. 2. v popoldanskih urah. Na avtocesti ni bilo gneče, tako da sva prispela v noviciat ob 21.30.
V ponedeljek sva somaševala pri jutranji maši in se po zajtrku odpravila v Camogli, kjer sem imel mesečne duhovne vaje. Mesto Camogli je znano po čudovitih barvah hiš, ki se za vedno vtisnejo v spomin. V času noviciata sem kraj obiskal tudi s svojimi starši. Od tam sva z Markom prehodila pot ob morju preko samostana sv. Fruttuosa, nekdanjega samostana benediktincev, do Santa Margherite Ligure. Prelepa pešpot, speljana tik ob obali, kjer se stikajo morje, zemlja in nebo.
V torek sva obiskala znano turistično območje Cinque Terre, to je petih ribiških mest, povezanih med seboj s prav tako slikovitimi potmi in seveda razgledi.
V sredo sva dopoldne preživela v duhovnem odmiku in vsak zase razmišljala o času noviciata. Že kratek sprehod po vrtu noviciata mi je priklical v spomin dogodke in delo tistega časa, pogled na vrt, vonj in poslušanje škržatov so me vrnili v leto 2010, ko sem prekopaval in pripravljal zemljo na sajenje, ko smo čistili okolico, spomnil sem se tudi hrvaškega jezuita, s katerim sva skupaj molila rožni venec, z drugim pa sva obnavljala kamnite zidove. Zvečer sva si z Markom ogledala foto album in obujala spomine na skupno preživeti čas, predvsem na skupne počitnice, izlete. Sam sem dan izkoristil še za izhod v park nad noviciatom, kjer sem vsak dan tekel, sprehodil sem se do trdnjave nad Genovo, od koder so impresivni razgledi na mesto. Popoldne pa sva izkoristila za ogled mesta in skupnosti v centru, kjer imamo čudovito cerkev Jezusa Kristusa. Četrtek dopoldne sva spet namenila spominom in ostala kar v hiši noviciata. Popoldne pa sva se odpravila v mestece Nervi, kjer je Marko opravljal mesečne duhovne vaje.
Trenutno je v noviciatu sedem novincev, štirje v drugem letniku in trije v prvem. Med njimi je eden iz Madžarske in drugi iz Albanije, preostali so domačini. Prijetno je bilo z njimi preživeti čas. V skupnosti iz časa najinega noviciata še ostaja brat jezuit Paride, ki skrbi za tehnične stvari v hiši.
V noviciatu sva ostala do sobote in sva se po zajtrku odpravila v Slovenijo, vmes sva se ustavila še pri p. Primožu na krajšem obisku.
Hvaležen sem Gospodu za prva leta, ki sem jih preživel v Genovi. Niso bila preprosta, toda oblikovala so me v to, kar sem danes. Če bi se še enkrat odločal, bi prehodil isto pot. Bogu hvala za poklic. Danes v četrtek sem prejel tudi veselo novico, da me je p. general pripustil k zadnjim zaobljubam.
Egon Hriberšek
K ZAČETKOM JEZUITSKE POTI – DA BI LAHKO HODIL NAPREJ
Spominjanje ima v Svetem pismu posebno mesto. Ni le vračanje misli v preteklost, temveč živ in dejaven spomin, ki vstopa v sedanjost in jo preobraža. Ko se Božje ljudstvo spominja osvoboditve iz egiptovske sužnosti, ta dogodek ni le oddaljen spomin, ampak postane navzoča izkušnja – vstop v to, kar je Bog storil za svoje ljudstvo. Spomin tako vodi nazaj k izviru, k prvotni ljubezni, ki je skozi čas dozorevala, se čistila in postala zavestna odločitev.
Dnevi, ki jih preživljam v jezuitski skupnosti v Genovi, kjer sem opravil dvoletni noviciat, v meni prebujajo globoko hvaležnost za Kristusov klic in za vse ljudi, ki so zaznamovali mojo pot. Okolje noviciata, prežeto z molitvijo in tišino, v meni obuja številne spomine. V njih vedno jasneje prepoznavam, da spomin nima zgolj psihološke razsežnosti, ampak predvsem duhovno, saj oblikuje identiteto posameznika in skupnosti.
Spominjanje pomeni ohranjati živ stik z izvorom poklica – ne zato, da bi se vračal nazaj, temveč da bi lahko hodil naprej. Je prostor hvaležnosti in razločevanja, kjer se znova učim gledati svoje življenje kot dar. In ko danes znova stopim v ta spomin, lahko z notranjo svobodo izrečem: če bi se še enkrat odločal za pot hoje za Kristusom kot jezuit, bi to odločitev brez oklevanja ponovno sprejel.
Marko Pavlič
