V sredo, 15. avgusta 2012, bomo v Katoliški Cerkvi praznovali praznik Marijinega vnebozetja – VELIKI ŠMAREN. Ob prazniku bodo sv. maše v naši župniji ob: 6.30, 8.30, 10.00, 11.30, 17.00 in 19.00. Pri vseh sv. mašah bomo obnovili izročitev slovenskega naroda Mariji. Romarski shod ob 17.00 s petimi draveljskimi litanijami bo vodil jezuitski zlatomašnik p. France ZUPANČIČ. Po maši bo prijateljsko druženje na Trgu sv. Roka.

Vabljeni, da se pridružite praznovanju.

Gospodinje  in ostali ste naprošeni, da spečete kakšen priboljšek, ki ga lahko prinesete na dan praznovanja dopoldne v čajno kuhinjo pri župnijski pisarni. Za pecivo se vam že vnaprej  lepo zahvaljujemo.

 

Izročitev slovenskega naroda Mariji

Sveta Devica Marija! Ti si Jezusova Mati: ti si ga pod srcem nosila, ga rodila in si z njim pod križem trpela.

Ti si tudi naša Mati: tvoja materinska roka nas je varovala skozi vso zgodovino.

Tebi izročamo sami sebe, da bi v molitvi in pokori spreminjali svoja srca.

Tebi izročamo naše družine, da bi bile odprte za življenje in bi mladim odkrivale duhovne vrednote.

Tebi izročamo Cerkev na Slovenskem, da bi v zvestobi evangeliju gradila edinost.

Tebi izročamo slovensko domovino, da bi napredovala v luči vere in krščanskega izročila.

Tebi izročamo naše rojake po svetu, da bi ostali zvesti Bogu in svoji domovini.

Tebi, naša Mati, se danes vsi skupaj posvetimo.

Sprejmi nas v svoje varstvo in nas izroči Svojemu Sinu Jezusu, našemu Odrešeniku, ki živi in kraljuje vekomaj.

Amen.

 

p. France ZUPANČIČ je o sebi povedal:

“Rodil sem se v Ljubljani, 28. aprila 1931, v župniji Sv. Petra. Oče je bil čevljarski mojster, mati pa kmečka hči. Oba sta bila Ljubljančana. Od osmih otrok sem bil šesti. Deležen sem bil velike ljubezni očeta in mame, sester in brata. Starši so nas zgodaj navajali na delo. Imeli pa smo tudi veliko časa za igro.
Že kot štiriletnega dečka me je vsako jutro mama vzela s seboj k sv. maši. To je imelo globoke posledice za moje življenje. Že v teh zgodnjih letih sem začutil, da Jezus želi, naj postanem duhovnik. Od prvega obhajila dalje sem bil vsak dan pri obhajilu. Jezus v evharistiji je postal in ostal središče mojega življenja.
V osnovni šoli sem začel ministrirati. Pri tem sem vztrajal enajst let. Neizbrisni spomini mi ostajajo na velike praznike in slovesne svete maše. Vrsto let sem prof. dr. Jožetu Demšarju stregel pri zgodnji jutranji maši.
Velik pomen za rast mojega duhovnega poklica je imela ljubezen do Marije. Postal sem član Marijinega vrtca v domači župniji in pozneje Marijine kongregacije pri jezuitih, pri Sv. Jožefu v Ljubljani. Doma smo vsak dan molili rožni venec. Tudi sam sem ga pogosto molil na poti v šolo. V zaporu – v samici – pa sem rožne vence molil ves dan.
Posebno preizkušnjo svojega duhovnega poklica sem doživel v 7. razredu gimnazije – hodil sem na Klasično gimnazijo v Ljubljani – ko so me zaprli za eno leto (1949/50). V srcu so me spremljale Jezusove besede: ”Vam pa so celo vsi lasje na glavi prešteti. Niti las z glave se vam ne bo izgubil.” Ostal sem miren. Vdan v Božjo previdnost. V meni ni nobene zagrenjenosti. Trpljenje sem daroval Bogu za tiste, ki so mi ga povzročali. Podobno sem storil ob drugi veliki preizkušnji, ko so me zaprli med opravljanjem mature (1951). Zaprt sem bil pet mesecev. Hoteli so me odvrniti od vstopa v bogoslovje. Dosegli so nasprotno. V tem času se mi je duhovniški poklic le utrdil. Še več. Začutil sem, da me Bog kliče za redovnika v Družbo Jezusovo. Po prihodu iz zapora in opravljeni maturi sem bil sprejet k jezuitom. V noviciat sem vstopil po odsluženju vojaškega roka (1953). Kot kongreganist sem seveda jezuite poznal že prej. Vsako leto sem se udeležil pri njih tudi duhovnih vaj za dijake.
V gimnaziji so vsi vedeli, da nameravam postati duhovnik. Kot zanimivost naj omenim, da me je sošolec v 1. razredu gimnazije (sedanji 5. razred OŠ) v svoji pesmi Moj razred ob črki “z” opisal takole (navajam po spominu): Zupančič sam / načrte svoje kuje / in velik bo v samostan / odšel brez vsake muje. Kot pesnik je torej prej kot jaz “vedel”, da bom postal redovnik.
Noviciat ter filozofski in teološki študij sem končal v Zagrebu pri jezuitih. Za mašnika sem bil posvečen 29. julija 1962. Tudi v Zagrebu. Novo mašo sem imel pri Sv. Petru v Ljubljani (12. avgusta). Za novomašno geslo sem si izbral besede psalmista: Kelih zveličanja bom dvignil in bom klical ime Gospodovo. O, Gospod, tvoj hlapec sem, tvoj hlapec, sin tvoje dekle (Ps 116,12.15). Sv. Marta – na njen god sem bil posvečen – mi je ves čas bila spodbuda in nekakšno znamenje, da me v življenju čaka veliko dela. Na 30. obletnico posvetitve pa me je med mašo za skupino Vera in luč prešinilo globoko spoznanje, da je Martina vera v vstajenje od mrtvih zame spodbuda, naj neutrudno oznanjam Jezusovo in naše vstajenje.
Po končani tretji probaciji v Opatiji sem prišel na prvo kaplansko mesto k Sv. Magdaleni v Maribor. Tu sem bil dve leti. Posebej mi ostajajo v spominu obiski bolnikov na domu in v bolnišnici. Pri njih sem bil skoraj vsak dan. Včasih po večkrat. V tistem času je za vsak obisk bilo potrebno pisno dovoljenje sobnega zdravnika. Na leto smo imeli več kot tisoč obiskov. Večino sem takrat opravil jaz. Nato sem bil šest let kaplan v Brezju (v Mariboru). Obiskovalcev verouka smo imeli zelo veliko. Okrog tisoč in tudi več. Poučevala pa sva le dva: katehistinja in jaz. V tem času smo zgradili novo župnišče. Sledili sta dve leti študija v Rimu. Na Gregoriani sem doktoriral s tezo Izkustveni jezik Sv. Ignacija v njegovi Avtobiografiji. Iz Rima me je pot vodila v Borovnico, kjer sem bil sedem let učitelj novincev; obenem sem pomagal na župniji in drugod, kjer je bila potreba.
Posebej z veseljem sem vodil razne duhovne vaje, ker sem v tistih trenutkih najbolj čutil močno delovanje Svetega Duha v naših srcih. Naslednja “postaja” je bila redovna skupnost v Ljubljani, blizu cerkve Sv. Jožefa. Po dveh letih sem postal župnik pri Sv. Jakobu (v Ljubljani). Osem let sem delil vse dobro in hudo s svojimi župljani, dokler me ni p. provincial poslal spet v Maribor. Štiri leta sem bil v hiši Noviciata, nato pa sedem let v Bogoslovnem semenišču kot spiritual. Spet v Ljubljano. Dvema provincialoma sem bil za socija, „tajnika“. V vsem tem času sem občasno vodil tudi duhovne vaje, duhovne obnove in podobno. Po smrti dr. Antona Strleta sem bil nekaj let redni nedeljski gost pri Sveti Trojici v Ljubljani. Zdaj sem že četrto leto duhovni pomočnik pri Sv. Magdaleni v Mariboru. Po možnosti še vedno vodim DVŽ (Duhovne vaje v vsakdanjem življenju) ter vsako leto v Logarski dolini tri tečaje duhovnih vaj za družine.
Sv. Ignacij me najbolj nagovarja s svojo realistično mistiko. Ne dviga se nad oblake. Trdno stoji na zemlji. Ostaja sredi življenja. Ne boji se težav. Z očmi vere – s pogledom Presvete Trojice – gleda na svet. Združen z Jezusom želi ljudem posredovati Božje odrešenje. Za to delo se Bogu daje popolnoma na voljo. Najtesneje želi biti povezan s Cerkvijo, ki jo ljubi kot Kristusovo Nevesto in svojo Mater. Zato mu njene pomanjkljivosti niso ovira, ampak izziv, da še več stori zanjo, za njeno svetost. Ta je v večjo Božjo čast. Vse to je tudi zame nenehna spodbuda za življenje in delo.
Med močne spodbude za svoje duhovno življenje štejem srečanje z Marijinim delom. Začelo se je pred skoraj štiridesetimi leti. Najprej v Kanadi in v ZDA, nato v Sloveniji. Poslej ostajam v stalni navezi s člani tega gibanja. Z njimi si iskreno prizadevam, da more Jezus tudi po meni uresničevati svojo željo, “da bi bili vsi eno”.
Kot zaključek lahko rečem: Do danes nisem niti za trenutek podvomil, da sem po Božji volji to, kar sem. Za 59 let svojega redovniškega in 50 let duhovniškega življenja sem najprej hvaležen Bogu, nato Družbi Jezusovi in svojim domačim ter končno vsem, ki so mi v življenju stali ob strani.
Zlato mašo sem obhajal pri Sv. Jakobu v Ljubljani v nedeljo, 29. julija 2012, ob 9.30.”

 

 Pogovor z zlatomašnikom