Na začetku poti smo se priporočili Božji materi in njenemu Sinu z molitvijo rožnega venca, pa še svetemu Krištofu za srečno vožnjo.
Pot nas je vodila skozi s soncem obsijano naravo proti našemu prvemu cilju, k sveti Trojici v Slovenskih goricah. Že od daleč smo zagledali mogočno cerkev s tremi zvoniki na manjši vzpetini. Ko smo se pripeljali na dvorišče smo lahko občudovali res veliko stavbo frančiškanskega samostana, kjer nas je pričakal pater Bernard z zanimivo razlago o zgodovini in sedanjosti samostana in cerkve. Samostan so v 17. stoletju zgradili avguštinci, pod Jožefom II. je bil samostan razpuščen, leta 1854 pa so ga prevzeli frančiškani, zato je nad vhodnimi vrati samostana kip sv. Frančiška Asiškega. Ogledali smo si še cerkev, posvečeno sveti Trojici, katere slika krasi glavni oltar. Cerkev je polna baročnega okrasja, lepe stropne freske pa so delo Jakoba Brolla. Zanimiva je še novejša slika v zadnjem delu cerkve, ki predstavlja Jezusa dobrega pastirja, v ozadju slike pa se kaže peklenšček z rogovi, ki preži na ovce. Ogledali smo si še loretsko kapelo s črno Marijo.
Od tu smo se spustili po neštetih stopnicah, ki so mi pustile v spomin močan »muskelfiber«, mimo postaj križevega pota, do Trojiškega jezera. To je kar velika vodna površina na kateri se zabavajo race, na bregu pa ribiči. Pravijo, da je Ivan Cankar tu dobil idejo za Lepo Vido.
Potem pa naprej do Ptuja, kjer smo si z vodičko ogledali staro mestno jedro, poslušali o zgodovini in zgodovinskih prebivalcih, od Rimljanov dalje. Ustavili smo se na Minoritskem trgu ob Marijinem znamenju, pred cerkvijo sv. Petra in Pavla in minoritskim samostanom. Cerkev je bila na koncu vojne v bombnem napadu porušena, nova oblast pa ni dovolila obnove cerkve, ampak je tam postavila pošto. Po daljšem prizadevanju so pridobili dovoljenje za obnovo cerkve, dela so zaključili leta 2010. Po ogledu cerkve smo se sprehodili do trikotnega Slovenskega trga, ki ga obvladuje Mestni stolp z baročno čebulno streho. Na trgu stoji Orfejev spomenik iz pohorskega marmorja, iz 2. stol., dejansko nagrobnik rimskemu županu Marku Valeriju. V srednjem veku je služil kot sramotilni kamen. Tu je še stara mestna hiša v renesančnem slogu iz 16. stol. in ptujsko mestno gledališče iz 18. stol. Za mestnim stolpom je proštijska cerkev sv. Jurija. Čas gradnje sega v 12. stol., pozneje pa je bila deležna mnogih prezidav in dograjevanj.
Malo utrujeni in malo lačni smo se vrnili k Dravi, kjer smo se v gostilni Ribič spočili in dobro podprli za nadaljevanje našega romanja proti glavnemu cilju, k Mariji, zavetnici s plaščem, na Ptujsko Goro.
Cerkev, ki je od leta 2010 bazilika, stoji na hribčku in je zato že od daleč vidna. Postavljena je bila na koncu 14. stol in je ena najlepših gotskih cerkev na Slovenskem. Notranjost je zelo bogata, polna dragocenih izdelkov baročnega rezbarstva, kot na pr. prižnica, pa kip sv.Jakoba. Tudi Celjski oltar je izjemno kamnoseško delo, narejeno kot baldahin z rebrastim ogrodjem, sedaj pod njim domuje tabernakelj z Najsvetejšim. Svetišče upravljajo bratje minoriti, v preteklosti pa so 160 let bili varuhi svetišča jezuiti, ki so postavili v cerkev glavne stebre svojega reda: sv. Ignacija, sv. Frančiška Ksaverija, sv. Alojzija in sv. Stanislava Kostko. Vendar vse to izgubi svoj sijaj ko se zazreš v glavni oltar, na milostno podobo Marije Zavetnice. K njej smo prišli kot romarji, s prošnjami in zahvalami, z vsemi svojimi težavami, z mislijo na svoje domače, pa na našo župnijo in domovino. Pred njenim oltarjem smo obhajali sv. Evharistijo, njej smo zapeli. Po končani sveti maši smo se sprehodili okoli cerkve in z obzidja uživali čudovit razgled na vse strani neba, na Dravsko polje, na Pohorje, Slovenske gorice in na Boč.
Čakala nas je še pot do doma. Polni vtisov, malo utrujeni, pa veseli in hvaležni za vse doživeto, hvaležni Bogu, pa tudi p. Miranu za vse prevožene kilometre, za vso organizacijo in duhovno doživetje, smo zmolili še zadnje molitve in odpeli »angelčka« , ko smo po dveh urah zapeljali na župnijsko dvorišče. Še »lahko noč, pa dobro spite« in že smo v temi in rahlem dežju hiteli domov.
Besedilo: Lojzka Milič
