V soboto, 13. 6. 2026 smo se draveljski župljani s patrom Egonom in diakonom Janezom odpravili do Cerkve sv. Jakoba nad Katarino.
Pot smo začeli ob 9. uri v Trnovcu pri Medvodah in najprej zmolili Očenaš in Slava očetu, potem pa smo se odpravili. Hodili smo malo čez travnike, ki so sedaj v juniju čudovitih barv poletnega cvetja, velik del poti pa je vodil čez gozd, kjer je bilo prijetno hladno. V gozdu smo nabrali in se posladkali s prvimi zrelimi borovnicami. Na poti smo opazili še močerada, črnega lazarja in divjo lilijo – zaščiteno rastlino.
Ker je bila pot kar strma (še sreča, da sem obula prave pohodne čevlje), smo bili že pošteno utrujeni, ko smo končno le prispeli pod vrh, kjer se nam je odprl čudovit razgled. Pred nami je bil majhen hribček, na vrhu katerega stoji cerkvica, nebo je bilo jasno, tako da smo dobro videli Kamniško-savinjske Alpe in Kamniško sedlo. Nadaljevali smo po cesti in na hrib, kjer smo si po uri in dvajsetih minutah hoje končno lahko odpočili. S hribčka smo občudovali čudovit razgled in pogled na Triglav in dolino pod nami. Naj vse samo opozorim, da zgoraj kar precej piha in je dobro, če imamo s sabo kakšno jakno.
Ob 11. uri se je začela sveta maša, ki jo je vodil pater Egon. Cerkev je prijetno hladna, majhna in preprosta, vendar čudovitih barv ter s prekrasnim obokom. Pri sveti maši je vsak povedal svojo prošnjo, hkrati pa smo se zahvalili, da je v našo župnijo prišel novomašnik Janez. Prav on je tudi predlagal to romanje, saj je kot mladostnik sem s kolesom prihajal skoraj vsak dan in razumela sem ga, ko je rekel, da je na vrhu pozabil na vse svoje skrbi. Po koncu svete maše smo otroci splezali še na zvonik in si ga ogledali, sledilo je še obvezno spominsko fotografiranje. Po slastnem prigrizku, s katerim so nas prijazno presenetili člani družine Koman, in počitku smo se odpravili nazaj v dolino.
Vrnili smo se po drugi, krajši poti, ki pa dlje časa vodi skozi gozd. Zase lahko rečem, da mi je čas hoje navzgor in navzdol hitro minil, saj sem spoznala nove prijatelje, s katerimi sem se ves čas pogovarjala in se smejala. Bilo je prav zabavno in vesela sem, da so me doma prepričali, da se udeležim romanja.
Do konca poti smo prijetno utrujeni prišli kmalu po 13. uri, kjer se je vsak pohodnik še zahvalil za eno stvar, ki jo je danes prejel, doživel ali občutil, zmolili smo Zdravo Marijo in Slava očetu ter se poslovili.
Namen romanja je bil, da spoznamo novega duhovnika Janeza, toda bilo je veliko več kot to. Spoznala sem nove prijatelje in hodila v prečudoviti naravi. Super je bilo oziroma nekateri rečejo pet zvezdic! Želim si še več takih dogodkov, ki nas povezujejo v veri.
– Neža Rikke Rutar, 15 let
