Ja, prav ste slišali vaša katehetska ekipa je našla skupno luknjo v koledarju in se kar za pet dni odpravila na pustolovščino v Rim. Odpravili smo se že v za naju zgodnjih urah na ponedeljek dan. Po nekaj urah vožnje po čudovitih italijanskih luknjah na cesti, sva se odločili, da se ne bova nikoli več pritoževali nad slovenskimi cestami. Kavica ali dve in že smo  prispeli v Assisi, kjer smo si ogledali cerkev sv. Frančiška Asiškega in sv. Klare. Da bi ubežali nevihti smo se usedli v prijetno restavracijo in si privoščili kosilo. S polnimi trebuščki smo se odpravili naprej proti Rimu, kjer nas je že nestrpno čakal naš gostitelj p. Ivan Herceg. Po prijetnem sprejemu smo se odpravili na vrh hiše, na prečudovito teraso iz katere smo občudovali nočni razgled in ugotovili, da smo za teden dni postali papeževi sosedje.

Naslednji dan smo se odpravili do koga drugega kot do našega soseda, v objem bazilike sv. Petra. Za preizkus naše kondicijske pripravljenosti smo se povzpeli po 551 stopnicah do vrha kupole. Ogledali smo si tudi nekaj drugih znamenitosti, na primer rimski Pantheon in trg, kjer so včasih potekale ladijske bitke Piazza Navona. Ker je mesto mogočno in vročina nemilostljiva, smo si vzeli kratek počitek. Po njem smo imeli sv. mašo in večer nadaljevali z romantičnim sprehodom čez antični Rim.

Bil je večer in bilo je jutro naslednjega dne. Najprej smo si ogledali cerkev Marije Snežne, nato pa imeli voden ogled centra Aletti, ki je znan po izdelavi mozaikov in ga vodi p. Marko Rupnik. Sprejela nas je ena izmed umetnic gospodična Lucija. Naša rimska pot nas je nato vodila po tlakovanih cestah do jezuitskega kolegija Al Gesú, kjer je p. Egon preživel prvi del svojega študija. Župnijska ekipa je med tem doživela nekaj prijetnih presenečenj in obudila nekaj spominov iz študijskih let. Nato smo se odpravili do kolegija Bellarmino, kjer smo si ogledali čudovito teraso s še bolj prečudovitim razgledom. Ker pa to še ni bilo dovolj, smo prejeli še vabilo p. Marka Rupnika na večerjo z njegovimi sodelavci.

Bil je večer in bilo je jutro naslednjega dne. Na izhodu nas je čakal p. Ivan Herceg in nas povabil na ogled radia Vatikan. Po prijetni predstavitvi smo pot nadaljevali z avtobusom do Kalistovih katakomb. Ob sprehodu po čeprav mračnih in hladnih hodnikih, nas je obdajala misel na vse kristjane, ki tu počivajo v večnem miru. Tukaj je nekoč počival tudi sv. Pavel, ki so ga nato prenesli na mesto, kjer sedaj stoji druga največja bazilika posvečena njemu.

Tako se naša pustolovščina približuje nastanku tega članka in koncu našega izleta. Rim je bil čudovit! Zahvaljujeva se p. Miranu in celotni župnijski ekipi za to prelepo priložnost, sedaj pa novim katehetskim izzivom naproti. Arrivederci tutti!

Katja in Teja

 

Čeprav sem malo zamudila v Rim, mi bo ta ostal v lepem spominu. Vedno sem si želela obiskati Rim in še posebej Vatikan. Mesto me je navdušilo, tako s svojo zgodovino kot samo živostjo mesta. V spominu imam še vedno vse mozaike patra Rupnika in njihovo nastajanje, pred tem nisem vedela koliko sporočilnosti nosi vsak kamenček, ki je skrbno položen na svoje mesto. Vsak kos nosi nekaj v sebi, neko zgodbo in sporočilnost, skupaj ustvarijo neko celoto, vsak kos je pomemben, saj brez njega ni slika popolna. Najbolj mi je ostalo v spominu to, da se trudijo, da je kamen očesa vedno samo en, saj je tako pogled enoten in ni razdrobljen. Všeč mi je bilo tudi to, da so razložili sam proces izdelave mozaikov od ideje, ki je po navadi ustvarjena s strani večjih umetnikov, kar v sebi nosi sporočilnost, da smo skupaj močnejši, do same izdelave in prenosa mozaika na naročeni kraj. Čudovite so mi bile tudi katakombe, lepo je bilo spoznati kraj, kjer se je krščanstvo začelo širiti, kljub težkim pogojem, kar kaže tudi moč naše vere in ravno to se mi je zdelo tako lepo, da nas kljub preganjanju vera žene naprej, saj vemo, da se bo na koncu vse izšlo tako kot se mora. Pomembno je tudi poudariti napise na grobovih v katakombah, saj ni nikjer omenjena smrt, vedno piše da nekdo počiva v miru in to nas spomni, da bomo vsi vstali, da smrt ni konec ampak šele nov začetek. Ta izlet mi bo ostal v lepem spominu, saj smo se kateheti malo po družili še izven župnišča in smo tako postali še bolje povezani in pripravljeni za nove izzive/dogodivščine, ki jih prinaša novo veroučno leto.

Anica

 

V ponedeljkovem lepem, jasnem jutru, smo se še malo zaspani, a veseli in polni pričakovanj, odpeljali Rimu naproti. Z nekaj kratkimi postanki, kjer smo spili kavo in pretegnili naše noge, smo se v popoldanskih urah najprej ustavili v Assisiju. Tu smo obiskali grob sv. Frančiška in sv. Klare, se jima priporočili vsak s svojo molitvijo ter na koncu še potešili našo lakoto.

Nadaljnja pot nas je v večernih urah pripeljala v večno mesto, kjer nas je, poleg p. Ivana Hercega, ki je bil v teh dneh naš gostitelj, pričakal tudi rimski dež in promet v soju neštetih luči.

Sama sem bila v Rimu že večkrat, a vedno znova me nagovorijo njegove številne znamenitosti in lepote. Rim, središče krščanstva, nagovori človeka, ki je odprt in ga utrdi v koreninah krščanske vere. Tudi mene je.

Vsak večer smo se, polni vsakodnevnih vtisov, doživetij in srečevanj z mnogimi ljudmi, vračali sicer utrujeni, a zadovoljni in hvaležni. Naš začasni dom nas je od svetega očeta in bazilike sv. Petra ločil le nekaj pičlih korakov.

Predvsem pa smo v teh skupnih dneh utrdili in okrepili našo medsebojno povezanost. To, kar smo v teh dneh prejeli, bomo lahko delili naprej, tudi pri urah kateheze.

Hvala Bogu, ki nam je podaril dar življenja in nas združil v draveljski župniji.

Hvala p. Miranu, da nas spodbuja, podpira, povezuje in gradi naše odnose. Hvala p. Egonu za vložen trud pri organizaciji in vodenju po Rimu. In nenazadnje hvala p. Primožu, Katji, Teji in Anamariji. Hvala vam za vse, kar smo v teh dneh lepega skupaj doživeli!

s. Sabina

 

Po skoraj desetih letih sem imel priložnost zopet prebiti nekaj dni v večnem mestu. Pred tem sem bil v Rimu le trikrat, vsakič po nekaj dni, zato sem mesto poznal le bežno.

Verjetno je razumljivo, da sem se razveselil Miranovega predloga, da si kateheti pred začetkom veroučnega leta Rim ogledamo pod Egonovim vodstvom. Moj sokaplan je namreč v italijanski prestolnici preživel več let in jo precej dobro pozna.

Rim se je še enkrat več pokazal kot mesto, ki vedno znova preseneča. Tokrat sem se navkljub vsem obiskanim znamenitostim najbolj čudil rimskemu prometu in neverjetni usklajenosti vseh udeležencev, ki na prvi pogled ne upoštevajo nobenega od prometnih predpisov, ki naj bi veljali povsod po svetu, vendar pa promet teče brez zastojev in kakšnih vidnih težav. Neurejenost prometa je tako več kot očitno le v mojem pogledu, ki presoja okolico glede na lastno izkušnjo in glede na to, za kar sem sem bil jaz naučen, da je prav. Rimski promet je tako zame postal lepa prispodoba za stvarstvo in za nepreglednost poti, po katerih si življenje utira pot skozenj. Svoj čas lahko porabim za pritoževanje, da se svet ne vrti po moje in da veliko stvari ne gre v skladu z mojimi pričakovanji, po drugi strani pa lahko ponižno priznam, da o življenju ne vem vsega, in preprosto občudujem, kako življenje vedno znova najde pot do svetlobe, do dobrega in do lepega. Kaos in neobvladljivost tako nehata biti razloga za strah in postaneta predmet občudovanja, skozi katero se rojeva hvaležnost za vse, kar je drugačno in različno od tega, kar sem in kar poznam, česar nimam in se mi podarja.

Hvala, Rim, za to lekcijo! Hvala, Miran in Egon, da sta jo omogočila! Hvala, Teja, Katja, Anica in s. Sabina, za družbo v tokratni rimski pustolovščini!

p. Primož

 

V ponedeljek, 2. septembra smo se katehetska ekipa podali na romanje v Rim. Pot nas je vodila skozi Assisi, kjer smo se ustavili na grobovih sv. Frančiška in sv. Klare. V poznih večernih urah smo prispeli v Rim, kjer nas je sprejel p. Ivan Herceg. V torek smo najprej poromali na grob sv. Petra, kjer smo se mu priporočali v molitev za letošnje katehetsko leto. Nato smo se sprehodili do Piazza Navona, si ogledali Pantheon, popoldan pa antični Rim in večer zaključili z večerjo v prijetni družbi. V sredo smo romali po jezuitskih skupnostih v Rimu, center Aletti, kolegij Gesú in kolegij Bellarmino. V četrtek smo se podali v Kalistove katakombe, kjer nas je sprejel salezijanski duhovnik Alojzij Dobravec. Približal nam je zgodovino prvih kristjanov. Najbolj mi ostaja v spominu, da so na grobovih svetnikov zgradili cerkve, kjer so kristjani skozi stoletja lahko hodili molit in se jim priporočat. Bili smo tudi na grobu sv. Pavla v bazilik svetega Pavla zunaj obzidja. Popoldan smo zaključili s sprehodom do fontane Trevi in Španskih stopnic. Bili so res prekrasni dnevi v čudoviti družbi.

p. Egon