Od leta 1997 je Svečnica tudi praznik vseh, ki so svoje življenje posvetili Bogu. Posvečeno življenje v redovni skupnosti lahko razumemo le z vero. Redovniki se z zaobljubami popolnoma izročijo Bogu. Zato lahko bolj svobodno služijo ljudem.

V Sloveniji nas trenutno deluje 32 jezuitov, v tujini pa 15. Štirje jezuiti smo odgovorili na kratko anketo: kdaj smo začutili klic v redovno življenje, kaj nam je v njem najlepše ter kako povezujemo molitev, delo in skupno življenje.

1. Se spomniš trenutka, ko si prvič resno pomislil na redovno pot?

p. Marko Pavlič: Bilo je jeseni, na začetku tretjega letnika srednje šole, ko sem se prvič udeležil ignacijanskih duhovnih vaj v tišini. To je bilo zame nekaj povsem novega: tišina, Sveto pismo, duhovni spremljevalec in Kristus, ki vabi v odnos z vprašanji: »Kaj želiš, da ti storim?« ali »Rabbuni, da bi spregledal!«

dia. Janez Gorenc: Če me spomin ne vara, sem že v osnovni šoli kdaj pa kdaj razmišljal o redovnem poklicu. Vse skupaj se mi je zdelo izredno zanimivo, hkrati pa mi je vzbujalo določeno radovednost o takšnem načinu življenja. Misel, da bi se tudi sam odločil za redovno življenje, pa je dozorela nekaj let kasneje, med mojim študijem.

p. Marjan Kokalj: V študentskih letih, ko sem srečal Boga osebno. Redovništvo in duhovništvo pa se mi je pa že kot otroku zdel plemenit poklic, četudi sem vedel, da od »uradne« javnosti ni preveč spoštovan. Redovniki, redovnice in duhovniki so se mi vedno zdeli pogumni in svobodni ljudje.

p. Egon Hriberšek: Bilo je v Logarski dolini okoli leta 2006. Takrat sem imel trideset let in sem se udeležil krajše duhovne obnove pri s. Štefki Logar. Še danes se živo spominjam sprehodov po tej znameniti dolini: pogled na glavno cesto, v ozadju prepoznavno drevo, nad vsem tem pa veličastne Kamniške Alpe, z Ojstrico, Planjavo in Brano. Še zmeraj mi ostaja prijeten občutek ob spominu, kako sem pomislil in si dovolil predstavljati, da sem duhovnik. Mir in veselje sta se mi naselila v srce. Potem me je ta misel spremljala in počasi zorela v meni do končne odločitve leta 2018, ko sem prejel mašniško posvečenje.

2. Kaj se ti zdi v redovnem vsakdanu najlepše?

Marko: Najlepše se mi zdi doživljanje pristnega stika z Bogom in ljudmi. Še posebej dragoceni so bili zame odkriti in globoki odnosi znotraj redovne skupnosti.

Janez: Lepoto redovnega življenja vidim predvsem v izzivih, ki jih prinaša. Nikoli ne veš, kam te bo popeljala pot in koga vse boš na njej srečal. Pri vsem tem igra pomembno vlogo skupnost; ta predstavlja prostor, kjer si človek napolni baterije in se sooči sam s sabo ter z drugimi člani, ob katerih raste kot človek in redovnik. Hkrati mi skupnost pomeni tudi fizični prostor intimnosti z Gospodom. Je kraj, kjer se lahko umirim in ozavestim, kako Gospod konkretno deluje v mojem življenju – pogosto na najbolj nepredvidljive načine. Lepota vsakodnevnega redovnega življenja je prav v nepričakovanem.

Marjan: Osebni trenutki tišine pred Bogom, pristni odnosi v jezuitski skupnosti, ki me delajo živega, stik z ljudmi pri pastoralnem delu, vsakršno ustvarjanje. V bistvu redovnega življenja čutim svobodo od vsega, kar zvezuje dušo, četudi se je z Božjo pomočjo treba boriti za to svobodo. Bolj ko sem v tem smislu svoboden, bolj sem srečen.

Egon: Zame je najlepši čas, preživet z jezuiti. Mirno lahko rečem, da je to ena boljših skupnosti, v katerih sem doslej živel. Za sobrate v Dravljah sem iskreno hvaležen. Veliko mi pomenijo naša skupna kosila, pa tudi četrtkovi in nedeljski večeri, ko imamo podelitev življenja. Posebno dragoceni so tudi trenutki, ko gremo skupaj na počitnice, denimo ko smo se z župnijsko ekipo, Markom in Janezom, za tri dni odpravili v Piran k minoritom. Najbolj bistveno pri vsem tem je, da smo preprosto skupaj. Če že delamo skupaj, je prav in lepo, da gremo tudi skupaj na počitnice.

3. Kako se pri tebi prepletajo molitev, delo in skupno življenje?

Marko: Zame duhovno življenje ni mrtva črka na papirju ali abstraktna teologija, temveč živ in oseben odnos, skozi katerega se prepletajo molitev, delo in življenje v skupnosti. Verjamem, da je Bog delujoč in navzoč v vseh stvareh ter da se vsakemu posamezniku razodeva skozi njegove izkušnje in notranje vzgibe srca. Bog se prvi obrača k nam in nas nagovarja v svoji neskončni ljubezni, razodeti v Kristusu. Moja molitev temelji na zavedanju te navzočnosti in pozornosti na Njegov nagovor. Z Njim pa se ne morem povezati, če nosim maske oziroma če nisem pristen. Pristnost pomeni biti točno takšen, kakršen sem, kar vključuje tudi mojo ranljivost. Brez te pristnosti in pozornosti do drugega ne morem najti pravega zanosa v delu niti pristnega stika v skupnem življenju. Pri vsem tem pa je ključno razločevanje, s katerim ozaveščam, katere izkušnje me vodijo k Bogu in katere me od Njega oddaljujejo.

Janez: Na molitev, delo in skupno življenje gledam kot na tri stebre redovnega življenja. Vsi trije so nepogrešljivi, vendar ugotavljam, da je razmerje med njimi krhko. Hitro se lahko zgodi, da se osredotočim le na delo in pozabim na preostala dva temelja. Pri tem lahko hitro izgubim fokus na to, zakaj in za koga nekaj počnem. Po drugi strani pa je zaradi vse večjih potreb ljudi in manjšega števila duhovnikov zaznati določene zunanje pritiske, ki tehtnico še dodatno nagnejo na stran pastoralnega delovanja. Zato iskanje ravnovesja med molitvijo, skupnostjo in delom doživljam predvsem kot duhovni boj, ki mi pomaga vzdrževati to krhko ravnovesje. 

Marjan: Za osebno molitev je najbolj čas zjutraj in pozno zvečer ter v skupnosti opoldne, po potrebi pa tudi pri delu čez dan, če potrebujem pri kakšni stvari posebno pomoč od zgoraj. V srcu molim tudi pri sv. maši, med pogovori z ljudmi ali pri spovedi; da bi našel pravo besedo, pravi način, ki bi dotičnemu človeku pomagal.

Egon: Ko sem prišel 1. avgusta v Dravlje in nastopil službo župnika, sem z velikim veseljem sprejel poslanstvo. Še vedno pa iščem ritem življenja med delom, molitvijo in skupnostjo. Delo župnika me veseli, je pa zame novo, in kot pri vsaki novi stvari potrebujem čas, da jo usvojim in da lahko dam ljudem največ, kar lahko. V skupnosti sem prevzel tudi vlogo ministra, kar pomeni, da skrbim za tehnične stvari, kot so hrana, če se kaj pokvari, če kdo kaj potrebuje, sem jaz tisti, ki poskrbi, da je stvar narejena. Pogrešam samo, da bi bil rad več časa z Gospodom.