Z občudovanjem opazujemo lepoto našega sveta in velike dosežke človeške inteligence skozi zgodovino. Toda svet, v katerem živimo, je ranjen tudi zaradi bolečih nasprotij, ki povzročajo smrt in uničenje. Življenje in ljubezen pogosto zadušita nasilje in sebičnost. Majhni in ranljivi trpijo zaradi agresije močnih, naravni viri so plen, prisotna sta žalost in osamljenost. Odstopili smo od poti Božje ljubezni in Njegovega načrta za človeštvo.
Izzivi našega sveta so številni: gospodarski, podnebni in družbeni izzivi, verski in številni drugi. Ob teh izzivih se namesto upanja pogosto pojavlja razočaranje. Zahodni človek je pogosto obseden s koncem sveta, svojega sveta. Konec sveta je skoraj vedno predstavljen kot uničenje ali propad človeške vrste.

Čeprav ga je slišati manj, v našem svetu obstaja tudi upanje, ljudje, ki se podpirajo in so velikodušni, daleč od televizijskih kamer in intervjujev, a kljub temu dajejo luč. Vsi poznamo nekoga takšnega.
Božji načrt za človeštvo je namen ljubezni že „od stvarjenja sveta“. Ne le, da Gospodov Duh skozi stoletja rojeva človeštvo, ampak, kot pravi sveti Pavel, vse stvarstvo, vesolje samo »stoka in trpi porodne bolečine«, »nestrpno pričakuje posvojitev Božjih sinov in hčera«. Sodelujemo pri tem delu celotne zgodovine, ki ne preoblikuje le človeštva, temveč ves kozmos.
Z vstajenjem nič ne more ovirati Božje ljubezni, ki se kaže v Jezusu Kristusu! Ta ljubezen, ranljiva in krhka, a močnejša celo od smrti, razkriva novo prihodnost človeštva. S svojim Duhom, ki je ljubezen, nas rodi v novo življenje in nas naredi podobne sebi. Ljubezen lahko razumemo le tako, da gledamo in poslušamo Jezusa ter sledimo njegovi poti do konca. Zaupajmo mu. Skupaj z Njim vstopimo v ta proces učlovečenja, h kateremu nas vabi.
__________________________________________________________

Ključna beseda: ODKRIVANJE
Cilj: Moje mesto v svetu
Notranja drža: Sodelovanje z Jezusom (DV 53)
”Kaj sem storil za Kristusa? Kaj delam za Kristusa? Kaj naj bi storil za Kristusa?”
Kaj želim: izstopiti iz sebe
Notranja dinamika koraka: Od „nezavedne soudeleženosti“ do „ponižnosti, da izstopim iz sebe“, da se odprem drugim.

1. PREMISLI

Kaj delam za Boga? Kaj prispevam za celotno stvarstvo?

Dvoličnost, ki je prisotna v človeškem srcu, se kaže tudi v svetu, v katerem živimo. Lepota v svetu je neizmerna, od lepote narave v njenih velikih razsežnostih, kot so morja, reke, gozdovi, raznolikost živali, ljudje različnih narodnosti, barv, kultur, z različnimi darovi in talenti, do najmanjših in na videz nepomembnih izrazov, kot so vonji, okusi, majhne žuželke, cvetje v svojih barvah. Potrebovali bi več knjig, da bi opisali kulturne lepote, ki so jih ljudje s svojo ustvarjalnostjo in iznajdljivostjo prispevali temu svetu od začetka časov. Dobrota, sočutje in lepota so zajele zemljo na veličasten in rodoviten način. Dobro je povsod. (Mdr 13,4-5).

Bog nam je dal ta svet, da bi ga lahko naseljevali, v njem uživali in da bi bil naš skupni dom.

»Kajti od stvarjenja sveta naprej je mogoče to, kar je v njem nevidno, z umom zreti po ustvarjenih bitjih: njegovo večno mogočnost in božanskost.« (Rim 1,20)

»Bog je videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je zelo dobro.« (1 Mz 1,31)

Ko se ozremo okoli sebe, nas presenetijo tudi simptomi bolezni, ki se širijo povsod – v zemlji, v vodah, v zraku, številne ogrožene vrste, izkrčeni gozdovi, poplave, onesnažena morja, na deset tisoče moških in žensk, ki živijo na svetu kot nevredni preživeli, v svetu, za katerega se zdi, da pripada peščici, ki je odločila, da bo moralo sto tisoč drugih ljudi preživeti, skoraj kot da bi morali prositi za dovoljenje za svoj obstoj. Neozdravljive bolezni v kugah, otroci, ki ne vidijo luči dneva, drugi, ki umrejo, ne da bi uživali v neprimerljivi lepoti bivanja na tem svetu na dostojanstven način. In hkrati na sto tisoče ljudi, ki vsak dan velikodušno in brez merjenja osebnih naporov darujejo svoje življenje, da bi še naprej lepšali svet ter blažili škodo in bolečino, čeprav ne vidijo neposrednih sadov, ampak zaupajo, da imata zadnjo besedo ljubezen in usmiljenje.
Sveto pismo nam lahko pomaga razmejiti to skrivnost zla in dobrega sobivanja v svetu, zato Gospod tako graja svoje otroke:

»Saj je moje ljudstvo storilo dvojno hudobijo: zapustili so mene, studenec žive vode, in si izkopali kapníce, razpokane kapníce, ki ne držijo vode.« (Jer 2,13)

2. PREBERI:

Svet trpi zaradi posledic zablod prilastitve, težnje, ki prežema vse človeštvo. Ustvarjeni pa smo za skrbnike in ne lastnike sveta. To je naloga, ki je dana vsem ljudem in ne le nekaterim, da bi svet rasel, se lepšal in dosegel svojo polnost.
Toda želja po lastništvu vsega je povzročila opustošenje, zato je v sprevrženi obliki nadarjeni svet ocenjen, kupljen in prodan, pri čemer se nekaj ljudi počuti kot lastniki, drugi pa morajo živeti in „plačevati“ za bivanje v tem svetu. Izgubili smo pogled na roko, ki nam jo daje svet, in zato ostali v svetu, si ga želimo brez reda, objektiviziramo vse, zemljo, vodo, zelenjavo, živali, ljudi, da bi si ga lahko podredili, ga prevzeli in z njim razpolagali, kakor se nam zljubi.
In v tej dinamiki vsi trpimo škodo, saj se svet razkroji, mi pa se postavljamo na glavo in uničujemo naš skupni dom.

»Zbudi se! Zakaj spiš, o Gospod? Prebudi se, ne zavrni nas za vedno! Zakaj skrivaš svoje obličje, pozabljaš našo nesrečo in našo stisko? « (Ps 44,24-25).

»Gospod pa je videl, da na zemlji narašča človekova hudobija in da je vse mišljenje in hotenje njegovega srca ves dan le hudobno.« (1 Mz 6,5).

V 3. Mojzesovi knjigi najdemo, da so v izraelskem ljudstvu obstajali nekateri vzorci upravljanja z dobrinami: »Kadar spravljate žetev svoje dežele, ne požanji čisto do roba polja in ne paberkuj po svoji žetvi! Tudi v svojem vinogradu ne paberkuj in ne pobiraj osutih jagod v njem; pústi jih revežu in tujcu;« (3Mz 19,9-10).
Pavel v pismu Rimljanom pripoveduje, kako trpi raztrgano stvarstvo, in izraža upanje, da bodo ljudje naredili svet s sodelovanjem z dobrim in lepim; (Rim 8,19-23)
Pozvani smo, da se na tej poti ozremo in odločimo, ali bomo sostorilci smrti ali sodelavci in ustvarjalci življenja.

»Glej, danes sem položil predte življenje in srečo, smrt in nesrečo, ko sem ti danes zapovedal, da ljubi Gospoda, svojega Boga, da hôdi po njegovih poteh in izpolnjuj njegove zapovedi, zakone in odloke. Tako boš živel in se množil, in Gospod, tvoj Bog, te bo blagoslavljal v deželi, v katero greš, da jo vzameš v last(…) (5 Mz 30,15-20)

3. POGOVOR:

Zdaj si vzemite nekaj časa za pogovor z Jezusom. Pogovorite se kaj vse ste doživeli med duhovno vajo.

● »Bog je videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je zelo dobro.« (1 Mz 1,31)

● Dve hudobiji je storilo moje ljudstvo: zapustili so me, vir žive vode. (Jer 2,13).

● Darujte svojo dobroto, ne zadržujte jo samo zase. (3 Mz 19,9-10).

● Kako trpi raztrgano stvarstvo in izraža upanje, da bodo ljudje naredili svet s sodelovanjem z dobrim in lepim (Rim 8,19-23)

● Ljubi Gospoda, svojega Boga! (5 Mz 30, 15-20)

4. KONTEMPLATIVNA VAJA:

Kaj je razločevanje duhov? To je umetnost prepoznavanja, v katero smer nas vodijo želje srca, ne da bi se pustili zapeljati tistemu, kar nas vodi tja, kamor si nikoli ne bi želeli. Razločevanje je splošen pojem za odločanje, ko iščem Božjo voljo v svoji konkretni življenjski situaciji.

Šest stvari, ki jih morate vedeti o razločevanju duhov:

• V procesu čutenja lahko delujejo tri različne sile: naš naravni jaz, dobri duh in hudi duh.
• Od kod prihajajo in kam vodijo vzgibi (občutki, misli) našega srca.
• Da se vsaka od teh sil vodi v svojo smer.
• Da tako dobri kot hudi duh delujeta v našem naravnem čutenju.
• Da Bog podpira dobrega duha, ki nas spodbuja k svobodi. Hudi duh pa nas vodi v suženjstvo.
• Da je za dobro izbiro bistveno, da se naučimo razlikovati med temi silami in da imamo vedno notranjo svobodo.

______________________________________________________

Gledam kaj dela Bog in skušam prepoznat kam me vabi? Kje sodelujem z njim?