OBIČAJI VELIKE SOBOTE

Novice
Povej naprej!


Velikonočna jedila v domu in družini ustvarjajo “božje okolje” in so podoba velikonočne večerje, ki jo je Jezus obhajal s svojimi učenci, in hkrati podoba daritve sv. maše – velikonočne gostije, na katero smo vsi povabljeni.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Za veliko soboto je značilnih kar nekaj šeg in navad, vse pa so povezane z bogoslužjem. Ena izmed teh je blagoslov ognja in vode.

 

 

 

 

Duhovnik blagoslovi ogenj že zgodaj zjutraj. S tem dejanjem že nakazuje na zmago svetlobe nad temo, milosti nad grehom in ljubezni nad sovraštvom. Blagoslovitvi ognja po navadi prisostvuje mladina, ki nato raznosi ogenj po domovih. Stara navada je bila takšna, da so ogenj raznašali v gobah, danes pa večinoma v kovinskih posodicah, v katere dajo koščke gorečega lesa. Z njim so prižgali peči in tako so lahko gospodinje pričele z velikonočno kuho in peko. Ker so v današnjih časih peči zamenjali plinski in električni štedilniki, gospodinje le simbolično položijo košček oglja na ploščo štedilnika. V nekaterih krajih so velikonočni ogenj prižgali doma tudi zato, da so hišo obvarovali požarov, ostale koščke gobe pa so raztresli po njivah.

 

 

Velikonočni žegen

Tradicionalne jedi, ki jih na veliko soboto prinesemo k žegnu so: kruh, meso, pirhi in hren. Vsaka od teh jedi nas spominja na Kristusa.






Kruh simbolizira večno življenje, spominja nas na Kristusove besede o zrnu, ki mora v zemlji umreti, da lahko obrodi sad. In zrno je Kristus, ki je trpel in umrl zato, da je človeštvo popeljal na pot odrešenja.

 



 


Meso je podoba Kristusa, ki je trpel in umrl za nas. Spomina pa nas tudi na velikonočno jagnje, ki so ga Izraelci uživali v spomin na rešitev iz egiptovske sužnosti. Po navadi za blagoslov prihranimo najboljši kos mesa.

 

 



Pirhi simbolizirajo kaplje krvi, ki jih je Kristus prelil za nas. Prav tako so podoba groba. V jajcu se namreč skriva življenje, ki zdrobi lupino in pride na dan. Lupina pa je podoba skal, ki so zapirale Kristusov grob, a jih je vstali Kristus zdrobil.





Hren nas že s svojo obliko spominja na žeblje s katerimi so Kristusa pribili na križ. Njegova grenkoba simbolizira Kristusovo žejo na križu, ki je bila predvsem žeja po človeški in božji bližini.

 

 

 

 

 

Poleg teh jedi pa se v košari znajdejo tudi ostale, katere je odvisno od posamezne pokrajine. Na Gorenjskem, Dolenjskem in Koroškem dodajo klobase, v Prekmurju potico, v Porabju sol, v Beli krajini pa ne manjkajo kolači.

Ena izmed posebnih velikonočnih jedi je »Aleluja«. Gre za enolončnico, katere glavna sestavina so repni olupki. V Dravljah jo še danes kuhajo nekatere gospodinje.

Po ljudskem izročilu naj bi repni olupki kot velikonočna jed izhajali iz časov hude lakote, niso si pa enotni, kdaj je ta huda lakota bila. Nekateri pravijo, da okoli leta 1520, ko so na območje današnje Slovenije vdrli Turki. O tem je pisal tudi Janez Trdina v povesti »Arov in Zman«, piše, da je od Turkov obleganim kristjanom zmanjkovalo hrane. Dvema hlapcema je, ko sta kuhala še zadnje zaloge hrane, iz droga nad kotlom v lonec padel repni olupek in se skuhal. Ugotovila sta, da je to okusno in s preostalimi olupki, ki so jih imeli na gradu še na pretek, skuhala še za ostale. Tako so se lahko ravno v času velike noči najedli in od veselja zraven vzklikali »aleluja«.

 

Danes ob 7. uri zjutraj smo ogenj blagoslovili tudi pri nas. Blagoslov je potekal na trgu sv. Roka. Od 12. ure naprej pa je bil vsako polno uro žegen velikonočnih jedi. Zvečer ob 19. uri pa smo imeli velikonočno vigilijo.

 

 

FOTO: Tomaž CELAREC

 

Prejšnji prispevek
VELIKONOČNO VOŠČILO
Naslednji prispevek
IZLET ANIMATORJEV