Kako vemo, da je javni praznik res velik? Kadar na prizorišču zagledamo narodne noše, smo v to lahko prepričani.

Narodna noša, torej značilna obleka, ki predstavlja neko pokrajino, izvira na Slovenskem iz sredine 19. stoletja, ko se je slovenstvo začelo bolj poudarjati tudi med meščanstvom in so se tudi nekatere zavednejše mestne gospe oblekle v navidez »kmečka« oblačila, ki so bila takrat za kmete pravzaprav predraga. Splošno znan je primer Franje Tavčarjeve, ki je postala ena najvidnejših narodnih dam in je to držo izkazovala še v 20. stoletju, ko sta se v gorenjsko narodno nošo oblekla tudi kraljica Marija, soproga kralja Aleksandra in njun sin in prestolonaslednik Peter Karađorđević. Povod je bil torej upor proti nemštvu, poudarjanje slovenstva, torej nacionalizem. Bolj folklorni pomen je noša dobila šele po drugi svetovni vojni, posebej na prireditvah Kmečka ohcet in kamniških Dnevi narodnih noš.

Slovenska dežela je pestra tako pokrajinsko kot narečno in folklorno, pestrost se kaže tudi v nošah. Državo največkrat predstavlja prav z okrasjem najbogatejša, gorenjska narodna noša, ki jo videvamo tudi pri nas v Dravljah. 

O tradiciji oblačenja noše smo povprašali gospo Anico Černivec, Brnkovo mamo iz Dravelj, ki nošo oblači že (beri in piši!) častitljivih 86 let.  Ganljivo in srčno je opisala svojo ljubezen do tega prazničnega oblačila:

Slovenska gorenjska narodna noša je zelo lepa, živahnih barv, bogata, sestavljena iz veliko kosov oblačil in nakita. Kdor jo ima v svoji omari, je nanjo zelo ponosen. Od malih nog sem se zelo rada oblekla v nošo za različne priložnosti. Prvo narodno nošo mi je podarila moja teta leta 1935, ko sem bila stara 6 let. Skupaj s sestričnama in teto sem odšla na 2. evharistični kongres, kjer se je na Plečnikovem stadionu v Ljubljani zbralo 120.000 ljudi. To otroško nošo, ki je sedaj stara že več kot 80 let, imam še vedno shranjeno v omari. Skozi leta, ko sem odraščala, se je moja ljubezen do noše samo večala, tako da sem v vseh obdobjih mojega življenja imela svojo nošo. Ko se oblečem v njo, sem ponosna, da sem Slovenka. Nošo se mora vedno nositi dostojanstveno, s ponosom in veseljem. Zelo lepo se počutim, ko se nas ob različnih slovesnih trenutkih zbere večje število narodnih noš. Takrat je zelo luštno, vsi smo dobre volje. Ko sem bila še mlajša, smo hodili na veselice, vriskali od veselja, peli  in ob zvokih harmonike plesali dolgo v noč. Prav poseben občutek je bil vedno na Kmečkih ohcetih, ko je godba na pihala igrala koračnice, narodne noše pa smo v sprevodu spremljale mladoporočence iz celega sveta. Zanimivo je, kako sem izvedela za 1. kmečko ohcet. Nekaj dni pred to prireditvijo sem grabila steljo v gozdu v Mostecu. Takrat sem na nebu zagledala letalo, iz katerega so poleteli lističi, na katerih je bilo vabilo za Kmečko ohcet. In enega sem dala v žep, v soboto pa se že udeležila ohceti. Doletela me je tudi velika čast, da sem v narodni noši kot botra prisostvovala blagoslovu novih gasilskih avtomobilov. Posebno veličastno vzdušje pa je vedno na procesijah, novih mašah in drugih cerkvenih slovesnostih, ko tudi z nošo izkažemo svojo ljubezen in veselje do Boga. Neskončno hvaležna sem, da sem bila oblečena v narodni noši ob blagoslovitvi temeljnega kamna naše cerkve Kristusovega učlovečenja, da sem se v njej srečala s papežem Janezom Pavlom II. na letališču Brnik, ko mi je tudi segel v roke. In ne nazadnje, ko smo pred kratkim blagoslovili nove zvonove in obhajali petdeset letico duhovništva p. Lojzeta Bratine. Te trenutke ne bom nikoli pozabila. Kot smo že na začetku omenili je noša pomenila tudi stan premožnosti in so si jo dali narediti predvsem bogatejši kmetje in premožni gospodje. Kajti za manj premožne ni bila dosegljiva ali pa vsaj ne v takem razkošju, kot so si jo lahko privoščili bogatejši. Opažam, da na žalost zanimanje za narodno nošo med mladimi in tudi ostalimi generacijami upada. Žal mi je za to. Mnogokrat vzpodbujam vsakogar, za katerega vem, da ima narodno nošo, da bi se oblekel in se nam pridružil. Še vedno imam upanje, da se bomo nekoč zavedli, kako veliko bogastvo je naša noša in da moramo biti ponosni na svoje slovenske korenine.

Tej lepi izpovedi dodajamo opis oblačil s spleta in fotografije naših draveljskih noš z željo, da še koga navdušimo zanje in da bodo naši prazniki še naprej tudi oblačilno in narodno zavedno bogati. Hvala vsem, ki jih lepšate že sedaj!

Moška narodna noša  

K moški noši spada črn klobuk, na katerem se bohotijo »krivci«. To so ruševčeva peresa, zaradi katerih so se v preteklosti fantje celo stepli. Sprednji del lajbča (telovnik) je iz žameta z uvezenim cvetjem,(ni pa to pogoj), hrbet pa iz klota. Pojavljale so se tudi druge vrste blaga, svila in volna. Spredaj se zapenja s celo vrsto kovinskimi, (kromanimi ali zopet bogatejši srebrnimi) gumbi. Pod telovniki pa so moški nosili celo svileno ruto, ki se je na rami videla zelo malo, poudarek pa je bil spredaj pod vratom. V spodnjem delu lajbča je v gumbnico pripeta verižica, ki sega v žep. Na koncu verižice je pripeta zlata ali srebrna žepna ura. Kvalitetne hlače (irharce) so iz jelenovega ali gamsovega usnja. Predvsem morajo segati čez koleno. Lahko so na pas ali z dodatkom naramnic. Zapenjajo se s kovinskimi gumbi ali z gumbi narejenimi iz roževine. Pod telovnikom se nosi bela močno nabrana platnena srajca, pod hlačami pa dolge spodnje hlače iz bombaža. Lahko se nosijo tudi volnene nogavice v naravni barvi volne. Na zgornjem Gorenjskem se nosijo modre volnene nogavice. Pri kombinaciji z nogavicami se nosijo čevlji, ki segajo čez gleženj. Druga možnost pa so črni usnjeni škornji, ki segajo do sredina stegna, ali zavihani nazaj pod koleno, obrobljeni z rdečim usnjem (v nekaterih kraji je ta rob črn), in vzorci na zgornjem delu. Moški lahko nosijo tudi bombažno marelo, je v rdeči barvi, imenovana Kranjska marela. Uporablja se predvsem za obrambo pred sončnimi žarki, zadrži pa tudi nekaj dežja.

Ženska narodna noša

Pri ženski narodni noši pa se pojavlja še več dejavnikov, ki so kazali na premožnost žene ali dekleta, ki je to oblačilo nosilo. Krila o bila nekdaj iz volnenih ali bombažnih tkanin, v kasnejšem obdobju pa se je pričela pojavljati naravna svila, največkrat pa umetna svila, ker je bila cenejša. Tako imenovano krilo z modrcem je bilo v pasu močno nabrano in je segalo do gležnjev. Čez krilo so največkrat nosile črn svilen predpasnik obrobljen s črnimi čipkami, mlajše pa tudi bele in drobno potiskane s cvetličnimi vzorci. Pod obleko so si oblekle bluzo (rokavci), spodnje dolgo krilo, spodnjice do kolen ali kratko belo krilo, ki je segalo prav tako samo do kolen (rejevec) in bele nogavice z bunkicami, ki segajo do kolen ali čez koleno. Čez rame so imele ogrnjeno svileno ruto s franžami, spredaj zapeto z broško.

Poročene ženske so na glavi nosile avbo z lepo okrašenim čelnikom ali lepo vezeno pečo, ki se je zavezovala na vrhu glave na »petelina«. Dekleta pa so bila pokrita z zavijačko, največkrat izdelano iz brokata, belo vezene ali tudi črno tkane. Lase so morale imeti spete v eno ali dve kiti.

Kovinski pas ali sklepanec se danes nosi le kot okras noši, nekdaj pa je bil namenjen hranjenju ključa vhodnih vrat, ko je šla gospodinja po opravkih. Nekdaj so bili sklepanci kovani iz medenine, ali z raznimi prevlekami (srebro, zlato). Bili so tudi iz lite medenine. Na sklepancu danes namesto ključa visijo pisane pentlje. Tudi danes se da narediti lepe sklepance, primerljive starejšim.

Ženske so bile obute v črne škorenjce, ki segajo čez gleženj, zavezani z vezalkami. Nizki čevlji pa se zapenjajo na pašček ali na vezalke. V rokah nosijo pleten cekar z napisom »IHS«, za pasom pa bel robček.

vir: http://www.narodna-nosa.si/o_nosi.htm

Besedilo: Alenka Medved, Marjetica Škrlec

Foto: Ivan Merljak, Gašper Remškar, Tomaž Celarec, arhiv župnije