Biti dobre volje je res lepo in večina jezikov ima veliko besed za opis te izkušnje VESELJA, RADOSTI in SREČE. Enako velja za jezike Svetega pisma. V svetopisemski hebrejščini in grščini obstajajo vrste besed, kot so GIYL ali CHARA.
Vsaka beseda ima svoj edinstven odtenek, vendar se vse v bistvu nanašajo na občutek VESELJA in RADOSTI. Prav VESELJE ključna tema, ki se prepleta skozi celotno zgodbo Svetega pisma.

V Svetem Pismu začnimo z viri VESELJA že na prvi strani, ko Bog pravi, da je ta svet »zelo dober«. In tako ljudje seveda najdemo VESELJE v lepih in dobrih stvareh življenja, kot so skrb za živali ali gojenje pridelka.
Ljudje najdejo VESELJE tudi na poroki ali v svojih otrocih.
Obstaja celo hebrejski pregovor, ki primerja VESELJE, ki ga parfum prinese v vaš nos, z VESELJEM, ki ga dober prijatelj prinese v vaše srce.
Vendar pa vemo, da človeška zgodovina ni samo veselje. Svetopisemska zgodba prikazuje, kako živimo v svetu, ki ga je pokvarila lastna sebičnost. Zaznamujeta ga smrt in izguba, in tu svetopisemska vera ponuja edinstven pogled na VESELJE. To je odnos, ki ga Božje ljudstvo sprejme, ne zaradi srečnih okoliščin, temveč zaradi upanja v Božjo ljubezen in obljubo.
Ko so Izraelci trpeli zaradi suženjstva, je Bog poklical Mojzesa, da bi jih popeljal v svobodo, in prva stvar, ki so jo Izraelci naredili, je bila, da so zapeli od VESELJA. Čeprav so bili sredi puščave, ranljivi; obljubljena dežela je bila še zelo daleč. Vseeno so se VESELILI.

To veselje v puščavi je bil odločilni trenutek, da VESELJE ni odvisno od bojev in stisk, ampak od prihajajoče usode.
Zato je pomembno, da je bilo rojstvo Jezusa oznanjeno kot »DOBRA NOVICA, ki prinaša veliko VESELJE«. Jezus je svoje učence učil takega VESELJA v puščavi, rekoč: »Ko te ljudje zavračajo in preganjajo, ker slediš meni, veseli se, zelo se veseli, ker je tvoje plačilo v nebesih veliko.« Po svoji smrti in vstajenju je Jezus naročil svojim učencem, naj gredo ven in oznanjajo DOBRO NOVICO, da je on vstali kralj sveta. In ko so to storili, so bile zgodnje krščanske skupnosti znane po tem, da so bile POLNE VESELJA, čeprav so bile preganjane.

Ko je apostol Pavel sedel v umazanem rimskem zaporu, je lahko rekel, da je IZBRAL VESELJE, tudi če ga usmrtijo, “veselje v Gospodu.” Verjel je, da je to dar Svetega Duha, znak, da je Jezus v nas navdihuje upanje sredi stiske. To ne pomeni, da ignorirate ali potlačite svojo žalost, saj ni ne zdravo niti potrebno. Pavel je pogosto izražal svojo žalost zaradi izgube prijateljev ali lastne svobode. To je imenoval »biti poln žalosti in se kljub temu veseliti«.

Ko je priznal svojo bolečino, se je tudi odločil, da bo zaupal Jezusu, da njegova izguba ne bo zadnja beseda. Krščansko veselje je globoka odločitev vere in upanja v moč Jezusovega življenja in ljubezni. In to je pravi pomen VESELJA.