Molitev darovanja ali posvetitve:
Molivec se vsak dan osebno daruje ali posveti Bogu s svojimi besedami ali z naslednjo molitvijo:
Bog, naš Oče, izročam ti svoj dan.
Izročam ti svoje molitve, misli, besede,
dejanja, radosti in bolečine
skupaj s srcem tvojega Sina Jezusa,
ki se v evharistiji vedno znova podarja
za odrešenje sveta.
Naj bo Sveti Duh, ki je vodil Jezusa,
danes moj vodnik in moja moč,
da bom mogel pričevati za tvojo ljubezen.
Z Marijo, materjo našega Gospoda in Cerkve,
prosim še posebej za namen,
ki ga za ta mesec predlaga Sveti oče.
Splošni molitveni namen: Ljudje, ki trpijo za depresijo
Molímo za ljudi, ki trpijo zaradi depresije ali izgorelosti, da bi povsod našli podporo in luč, ki bi jih odprla v življenje.
Angel Gospodov
Frančišek
9. julij 2017
»Prva Jezusova beseda pred vsem tem je povabilo, da se premaknemo in reagiramo: ‘Pridite.’ Napaka, ko stvari gredo narobe, je ostati na mestu.«
Gospod ve, kako je lahko življenje težko. Ve, da mnoge stvari obtežijo srce: razočaranja, rane iz preteklosti, teža, ki jo je potrebno nositi in krivice, ki jih je treba v sedanjosti prenašati, negotovosti in zaskrbljenost glede prihodnosti.
Prva Jezusova beseda pred vsem tem je povabilo, da se premaknemo in reagiramo: »Pridite.« Napaka, ko stvari gredo narobe, je ostati na mestu. To je zelo očitno, a kako težko se je premakniti ter odpreti se! Ni lahko! V temačnih trenutkih se zdi naravno biti sam s seboj, tuhtati o tem, kako je življenje krivično, kako nehvaležni so drugi ter kako zloben je svet… Mi vsi to vemo, saj smo doživeli to težko izkušnjo. Toda tako, zaprti sami vase, vidimo vse črno. Tedaj pridemo do tega, da se navadimo na žalost, ki se tako udomači. Slaba stvar je ta žalost. Jezus pa nas hoče potegniti iz tega ‘živega peska’, tebe, tebe. Zato vsakemu reče: »Pridi!« Izhod je v odnosu, v tem, da iztegnemo roko in dvignemo pogled proti tistemu, ki nas resnično ima rad.
Ne zadostuje pa iti iz sebe, potrebno je vedeti, kam iti, saj je toliko ciljev navideznih, obljubljajo namreč počitek in te malo razvedrijo, ti zagotavljajo mir in omogočijo zabavo, in te končno pustijo v osamljenosti kot prej, ker so le kot ‘ognjemet’. Zato Jezus pokaže, kam iti: »Pridite k meni.« Tako pravi Jezus. Večkrat zaradi teže življenja ali zaradi situacije, ki nas žalosti, skušamo govoriti z nekom, ki nas posluša, s prijateljem, s strokovnjakom… To je zelo dobro, a ne pozabimo na Jezusa! Ne pozabimo odpreti se Njemu ter mu pripovedovati o svojem življenju, izročiti mu osebe in situacije. Morda so ‘področja’ našega življenja, ki jih še nismo odprli Njemu in so še temačne, ker še niso videle Gospodove luči. Vsak ima svoje ‘področje’. Pojdite k duhovniku, pojdite k Jezusu. Danes vsakemu pravi: »Pogum, ne kloni pod težo življenja, ne zapri se pred strahovi in grehi, ampak pridi k men!«
On nas čaka, vedno nas čaka, ne zato, da bo čudežno razrešil probleme, temveč, da nas bo, ko smo sredi problemov, okrepil. Jezus nam ne odvzema teže življenja, temveč tesnobo s srca; ne odvzeme nam križa, temveč ga nosi z nami. Z njim vsako breme postane lahko (prim. v. 30), kajti On je okrepčilo, ki ga iščemo. Ko Jezus vstopi v življenje, pride mir, tisti, ki ostane tudi med preizkušnjami, med trpljenjem. Pojdimo k Jezusu, dajmo mu svoj čas, vsak dan ga srečajmo v molitvi, v zaupnem in osebnem pogovoru. Postanimo domači z njegovo Besedo, ponovno brez strahu odkrijmo njegovo odpuščanje, nasitimo se z njegovim Kruhom življenja. Tako se bomo čutili od Njega ljubljeni in potolaženi.