Bil je petek, 14. junij in po predhodnem dogovoru, smo se kolesarji zbrali na Koseški tržnici, kjer naj bi začeli svoje kolesarsko romanje v glavno Marijino svetišče na Poljskem v Čenstohovo. Čisto slučajno se na Koseški tržnici pojavi draveljski župljan Jože Strajnar. Že smo mislili, da se nam bo tudi on pridružil, pa nas razočara z izgovorom, da ga je žena poslala na tržnico po zelenjavo. Vseeno smo ga izkoristili za fotografa, tako da je imel čast napraviti prvo fotografijo z našega romanja. Poslovili smo se od Jožeta in se s kolesi zapeljali do železniške postaje, kjer nas je že čakal Bert, v strahu, da bomo zamudili vlak. Hvala Bogu, nismo ga zamudili, nasprotno, potrebno je bilo še malo počakati, da so odprli vrata. Svoja kolesa smo namestili v vagon temu namenjen, potem pa se posedli v sedeže ob mizi, da smo vožnjo do Murske Sobote, poleg opazovanja čudovite slovenske pokrajine, izkoristili tudi za igranje taroka.

Iz Murske Sobote smo kolesarili v Trnje pri Črenšovcih, kjer je bila izhodiščna točka našega romanja. Večer smo popestrili z igranjem biljarda, kjer je Bert, kljub tem, da je biljard igral prvič, dobesedno pometel z vsemi nasprotniki. Ni kaj, včasih tudi znanje fizike prav pride.

V soboto zgodaj zjutraj nas je že čakal zajtrk, potem pa smo hitro skočili na kolesa in ob 6.53 usmerili svojo pot proti Sombotelu. Prvi postanek je bil v Kobilju pred cerkvijo, kjer je doprsni bronasti kip prvega slovenskega jezuitskega provinciala p. Pavla Berdena. Po skupni fotografiji ob kipu, smo nadaljevali pot. Večji del poti se je odvijal po ravnini, bilo pa je tudi nekaj rahlih vzponov, vendar nikomur niso delali večjih težav. Na madžarsko-slovenski meji smo imeli kratek postanek, potem pa pritisnili na pedala in se zavihteli po madžarski ravnini. Sledil je obvezen postanek za pivo in zaužitje še preostalih sendvičev, potem še nekaj obratov in namestitev v domu sv. Martina v Sombotelu. Števec na kolesu se je ustavil pri 95 km. Po namestitvi v sobe smo v hišni kapeli imeli mašo, po maši pa agape v bližnji gostilni. Kako se je prileglo mrzlo pivo in madžarski golaž ni potrebno izgubljati besed. Zvečer nas je dohitel Bojan, ki nas bo v prihodnjih dneh spremljal s kombijem, kar bo občutno olajšalo našo pot, saj mu bomo odložili svojo ne tako lahko prtljago.

V nedeljo, 16. junija smo štartali zelo zgodaj ob 5.15, saj je bila pred nami najdaljša etapa. Do Bratislave je GPS pokazal 136 km in ni se zmotil. Čudovita madžarska pokrajina je bila paša za oči. Sledilo je prečkanje madžarsko-avstrijske meje in avstrijsko-slovaške, kjer se nihče sploh ni zmenil za nas. V misli so mi prišli prizori iz osemdesetih let, ko smo s košarkarsko ekipo odšli igrat v takratno Češkoslovaško. Ni bilo stvari na meji, da je ne bi pregledali. Takratnega najstnika me je ob strogi kontroli bilo kar pošteno strah. Danes pa popolnoma drugačna slika. Malce so me zmotile vetrnice, ko smo kolesarili proti avstrijsko-slovaški meji, vendar to je pač posledica naše nenasitne potrošnje energije.

V centru Bratislave nas je pričakal slovaški jezuitski provincial p. Jozef in pokazal sobe, kjer bomo prenočili. Po tuširanju in namestitvi, smo v jezuitski kapeli maševali, potem pa skupaj odšli na večerjo. Sledil je ogled nogometne tekme med Slovenijo in Dansko. Hitro smo zaspali, pa ne zaradi tekme, ampak zaradi utrujenosti od kolesarjenja.

V ponedeljek, 17. junija smo se kar dobro naspali, pozajtrkovali in šele ob 7.34 krenili za kraj Piešt’any, kjer imajo slovaški jezuiti dom duhovnih vaj. Prijazni ljudje, čudovita okolica, odlična kolesarska družba in spremljevalec Bojan, ki nas je zvesto sledil s kombijem, so razlogi, da človek preprosto vriska od zadovoljstva.

Obvezen postanek za kavo in pivo, vmes nekaj slik in zlitje s slovaško deželo, kjer smo spet lahko plačevali v evrih. V primerjavi z dnevom poprej je bila današnja pot precej krajša, saj je bilo na števcu le 85 km. V jezuitski skupnosti nas je čakalo kosilo, po maši pa smo se sprehodili po zdraviliškem kraju in dan zaključili v pivnici ob hladnem pivu.

V torek, 18. junija je bila pred nami spet malo daljša pot, zato smo zavrteli pedala že ob 4.56 proti kraju Žilina in skoraj ves čas sledili reki Vah. Vozili smo skozi Nove Mesto, Trenčin, Dubnica, Beluša, Považska Bystrica in tik pred Žilino imeli rahlo težavo. Jože H. je povozil že povoženega ježa, ki mu je prebodel obe gumi na kolesu. Kljub menjavi zračnic smo že zgodaj popoldne prispeli v kapucinski samostan Žilina, kjer nas je zelo lepo sprejel br. Andrej. Sledil je vsakdanji obred: namestitev, tuširanje, maša, s tem da smo se tokrat pri maši pridružili kar župnijskemu občestvu, po maši pa zavili v bližnjo picerijo.

Ker sem vedel, da so v bližini Žiline slovenske redovnice, sem jih poklical po telefonu in čez dobro uro so se nam že pridružile s. Ancila in s. Cvetka, Marijine sestre čudodelne svetinje, ki živita v kraju Teplička. Skupaj smo preživeli krasen večer. S seboj so prinesle potico, ki nam je v naslednjih dneh polepšala romanje in pito iz česna, ki je lačnim kolesarjem prišla še kako prav. Poslovili smo se s skupnim fotografiranjem, potem pa hitro zaspali, saj nas je naslednji dan čakala preko 100 km dolga vožnja.

V sredo, 19. julija smo vstali zelo zgodaj, hitro nekaj pojedli, Bojanu odložili poleg kombija prtljago in ob 5.06 krenili proti Ostravi. Tu je bila pot precej bolj razgibana kot običajno z nekaj vzponi in spusti. Tudi na slovaško-češki meji nas še pogledal ni nihče.

Potem se je pojavil rahel problem, ki pa smo ga takoj rešili. Ko smo namreč prišli do prenočišča, sem ugotovil, da nimam prave kontaktne osebe, ampak mi je bila dana telefonska številka nekoga drugega, ki je skrbel za prenočišče v popolnoma drugem kraju. Vendar zadevo smo hitro uredili. Na booking-u sem našel 18 km stran v smeri naše poti prenočišče za 6 oseb po zelo ugodni ceni, za nas pravi luksuz, saj smo za razliko z dnevom poprej, ko smo spali v spalnih vrečah, tu imeli vsak svojo posteljo, pa še tuši so bili odlični. Tudi ta dan smo prekoračili 100 km. Števec se je namreč ustavil pri 120 km.

V četrtek, 20. junija nas je ob 6.07 iz Ostrave pot vodila preko reke Odre na Poljsko, ki nas je presenetila s svojo čistočo in urejenostjo. Ugotovili smo, da Poljaki nimajo navade posedati ob kavi, saj smo imeli nemalo težav najti ob poti kavarno. Vendar potrpežljivost se vedno izplača. Poleg odlične kave nas je zelo prijazna gospa založila še z okusnimi sladicami, ki smo jih z užitkom pospravili. Tu je pot potekala bolj ali manj po ravnem in vožnja je bila prijetna. Zapeljali smo se skozi čudovit center Gliwic, potem pa severno od centra prenočili v jezuitski skupnosti. Dolžina poti iz Ostrave do Gliwic je bila 81 km.

Pater Łukasz, župnik in predstojnik skupnosti, nam je pokazal sobe, po tuširanju pa smo se odpravili na kosilo v bližnjo picerijo. Sledil je ogled nogometne tekme Slovenija : Srbija v jezuitski skupnosti in sveta maša. Tudi v Gliwicah smo se pri maši pridružili župnijskemu občestvu, po maši pa si krajšali večer ob igranju biljarda. Še predno se je spustila noč, smo se namenili spat. Pred nami je bil zadnji dan kolesarjenja.

V petek, 21. junija ob 6:05 smo iz Gliwic krenili za Čenstohovo. Nekaj zelo rahlih vzponov in spustov, v glavnem pa ravnina nas je vodila skozi gozdnate predele, ki so nam olajšali kolesarjenje v prijetni senci. Tworog, Brusiek, Koszecin, Boronow, Konopiska in zgodaj popoldne, smo že prikolesarili v Čenstohovo. »Konec naše letošnje kolesarske avanture«, smo z grenkobo razmišljali. Nič več bolečin v riti od sedenja, utrujenosti v nogah, prenašanja vročine in gašenja žeje iz bidonov. Vsi smo si bili enotnega mnenja, da bomo to pogrešali, vendar upanje, da se naslednje leto spet odpravimo na kolesarsko romanje, nas je tolažilo. Bojan je v kombiju že čakal pred jezuitskim domom duhovnih vaj, kjer smo se namestili, potem pa skočili na kolesa in se zapeljali do cerkve k maši. Presunljivo je bilo videti, kako so ljudje ves čas hodili po kolenih okoli Čenstohovske Marije in v tišini prinašali svoje molitve in prošnje v glavno poljsko svetišče. Po maši smo se s kolesi zapeljali v sam center mesta in se ob odlični poljski hrani spominjali doživetij ob poti. Nekateri smo se odpravili še v bližnjo vrtno pivnico, kjer so Poljaki ravno spremljali nogometno tekmo med Poljsko in Avstrijo. Zanimivo je bilo opazovati v glavnem mlade obraze, ki so se vživeli v potek nogometnega srečanja. Izmenjali smo nekaj besed z domačini in se vrnili v naše prenočišče.

Soboto smo začeli umirjeno. Najprej zajtrk, potem natovarjanje koles v kombi in odhod k jezuitom na obrobje Krakova. Kot da bi vedeli, kdaj moramo končati s kolesarjenjem, saj nas je vso pot do Krakova spremljal dež in prijetno ga je bilo opazovati iz suhega kombija. Dopoldne smo preživeli v jezuitski skupnosti, po kosilu pa smo se s kolesi odpravili v sam center Krakova, kjer nam je bil Bert odličen vodič.

Pred leti sem imel čast maševati na Hračanih v Pragi ob obeležju Barbare Celjske, v Krakovu pa smo obiskali grob njene sorodnice Ane Celjske. Poleg številnih znamenitosti, ki jih ponuja Krakov, se me je najbolj dotaknil Collegium Maius ali po slovensko Veliki kolegij, kjer je študiral Nikolaj Kopernik.

Misli so že prihajale na naslednji dan, zadnji dan našega popotovanja.

V nedeljo, 23. junija smo vstopili z mašo, pozajtrkovali in se napotili proti Ljubljani, kamor smo prispeli zgodaj zvečer. Kar težko se nam je bilo ločiti po tolikih dneh skupnega kolesarjenja, zato smo se pred prihodom v Ljubljano, ustavili še na Trojanah in ugotovili, da so Trojanski krofi še vedno zelo okusni.

Hvala vsem, ki ste nas spremljali tako v mislih kot molitvi! Vem, da vas je bilo veliko in tudi vam so bile na kolesarskem romanju namenjene naše molitve.

V petek, 20. septembra bomo svojo romarsko pustolovščino predstavili draveljskim župljanom v dvorani nove cerkve in takrat ste lepo vabljeni, da se nam pridružite. Z veseljem vam bomo podelili našo romarsko dogodivščino in veliko zanimivosti, ki niso omenjene v zgornjem opisu. 

Kolesarili so: p. Miran, Bojan Z., Jože C., Tomaž, Bert in Jože H.

S kombijem nas je spremljal Bojan J.

V mislih je bil z nami Franci, ki je tik pred odhodom staknil virozo in ni mogel na pot. Zelo smo ga pogrešali. Bil pa je kljub temu ves čas navzoč v naših mislih, pogovoru in molitvi.

 

Vtisi kolesarjev

Po tehtnem premisleku sem se le pridružil fantom iz Dravelj, ki so se namenili kolesariti s patrom Miranom iz Trnja pri Črenšovcih v Čenstohovo na Poljskem. Na prigovarjanja ostalih, sem si v ta namen dal predelati kolo z nožne na hibridno nožno/električno vprego. Tako so klanci in veter zame postali “mačji kašelj”.

Čeprav sem nekatere kraje, ki smo jih tokrat prevozili, spoznal že v socrealističnih časih, me je navdušila predvsem Poljska. Krakov z Wavelom, mestnim središčem in eno najstarejših univerz (Collegium Maius) pa je sploh zgodba zase. Turistov se tare kot v Benetkah.

Patru Miranu gre zahvala za vso skrb in organizacijo. Povsod so nas res lepo sprejeli in tudi sicer poskrbeli, da bo tokratno romanje ostalo nepozabno. Vsem gostiteljem smo ostali resnični dolžniki!

Pa še to. V grobnicah pod katedralo na Wavelu, kjer so pokopane številne znamenite osebnosti iz poljske zgodovine, smo našli tudi spominski plošči Ane Celjske, poljske kraljice in žene kralja Wladislawa II Jagiellonskega in njune hčere Jadwige Jagiellonske, ki je po očetovi smrti nekaj let vladala Poljski in Litvi. Vključno z Barbaro Celjsko so bile te srednjeveške Celjanke resnično občudovanja vredne.

Bert

Zopet je za nami eno nepozabno kolesarjenje. Romanje čez kar pet držav. Srečo imamo, da nas je tudi tokrat spremljalo lepo vreme in suhe ceste. Letošnje so bile zelo ravne in neskončne z zelo malo griči, podobne kot morje, ki je zjutraj gladko popoldan pa rahlo valovito. To smo najbolj občutili na Poljskem. Vedno nas je spremljal veter, včasih spredaj včasih zadaj.

Deležni smo bili veliko dobrodušnosti ljudi, prijaznosti, dobre domače hrane, predvsem golaža in veliko piva seveda, kot se za prepotovane države spodobi. Ogledali smo si veliko lepih cerkva. Cerkev v Čenstohovi, me spominja na naše Brezje, saj je prav tako zelo veličastna. Všeč mi je bila tudi cerkev v Krakovu z vsemi stranskimi oltarji, kjer ima vsak svojo zgodbo.

Vse to nam ne bi uspelo brez Božje pomoči! Poleg našega Gospoda, pa se moramo za vse skupaj zahvaliti patru Miranu, ki je to vse skupaj organiziral. Take izkušnje ne bi nikoli izkusili brez njega! On vedno pravi: »Edini problem je, da ni problemov.«

Bojan

Dvomi pred začetkom, ali bom to pot zmogel, so bili kar upravičeni, zavedajoč se, da moraš za tako pot poleg drugega imeti tudi že nekaj kilometrov v nogah, jaz pa sem jih letos v glavnem nabiral z delom na vrtu. In ko se enkrat odločiš je pač treba brcat, pa je šlo. Seveda z odlično Miranovo organizacijo poti in bivališč, Tomaževo izbiro pravih ovinkov na križiščih in sploh prijetnim sodelovanjem vseh prijateljev v skupini, še posebej takrat ko so se brezštevilni vzponi na poti ponavljali v nedogled. Nepozabni so vtisi o krajih in ljudeh, brezkončnih poljih pšenice in razlikah med deželami, saj nas je pot v sedmih dneh vodila skozi šest držav. Pot nam je popestril Bert s svojim poznavanjem slovanske zgodovine in informacijami o kakšnih zgodovinskih znamenitostih, ki smo jih srečali na poti ali o kraljevskih rodovnikih. Bila je nepozabna izkušnja, ki sem jo lahko doživel le v skupini tako dobrih prijateljev.

Jože H.

Priprave na moje tokratno romanje – že osmo po vrsti – so se pričele v odsotnosti od doma. Tako sem imel za pripravo le nekaj prevoženih kilometrov in nekaj dni pletja plevela na vrtu.

Vendar se je izkazalo, da je bila letošnja trasa romanja v smeri vzhoda (Čenstohova na Poljskem) dobra izbira, saj ni bilo toliko strmih klancev kot na preteklih romanjih. Imeli smo še eno olajševalno okoliščino – na poti nas je spremljal Bojan s svojim kombijem in nam vozil prtljago, ki ni bila nujna za dnevne potrebe. Tudi z izbiro termina smo imeli srečo, saj je deževalo tik do odhoda in predzadnji dan, med selitvijo iz Čenstohove v Krakov.

Med tokratnim romanjem sem opažal napredek vseh držav izza „železne zavese“ (Madžarska, Slovaška, Češka in Poljska), vse lepo napredujejo tudi kar se cest tiče, le do kolesarjev prometne površine še niso čisto prijazne. Na Slovaškem smo vsaj dvakrat veselo zapeljali po lepo označeni kolesarski stezi, ki se je po par deset metrih končala v koruzi. Je pa res, da je razpoloženje med prebivalci teh dežel sedaj čisto drugačno, kot smo ga doživljali pred štirideset in več leti ob obiskih teh krajev.

Že večkrat sem pomislil, kako bi bilo tako pot prevoziti samemu. Verjetno bi bila pot na moč dolgočasna, saj, ko je na poti šest dobrih prijateljev, se venomer kaj dogaja, ne manjka rahlih bodic in duhovitih dovtipov. Na koncu vse izzveni v sozvočju dobrih prijateljskih odnosov.

Vedno znova ugotavljamo, da je pravo romanje le tisto, ki zahteva tudi napore, mimo katerih se ne da priti na cilj.

Že danes se veselim, v kolikor mi bo dobri Bog naklonil to milost, da naslednje leto spet krenemo na POT z dragimi prijatelji.

Tomaž