Božje in človekovo stvarjenje – Tista avtocesta
Več različnih mnenj se je pokazalo ob »tisti avtocesti«, kakor so si nekateri zapomnili jaslice leta 1998. Motivacijo je ponudil pokojni p. Svoljšak, ki je spomnil, da je naslednje leto posvečeno Bogu Stvarniku. Gornji del jaslic je tako predstavljal stvarjenje, ki je bilo razporejeno približno po svetopisemskem opisu, v spodnjem delu pa je mesto simboliziralo človeško stvarstvo. V besedilu ob jaslicah so obiskovalci lahko prebrali:
»Bog je rekel: ‘Naredimo človeka po svoji podobi, nam sličnega; naj gospoduje ribam morja in pticam neba, živini in vsem zverem zemlje…‘ In glej, bilo je prav dobro.
Ko je ustvaril vse, kar je bilo ustvarjenega, je duha ustvarjalnosti vdihnil človeku in mu naložil nadaljevati, kar je začel in kakor je začel. ‘Glej, bilo naj bi dobro,‘ je Bog menda rekel Adamu onega prvega dne drugega tedna, ko je ta prvič zgrabil kelo in fangl, da se mu Eva ne prehladi na dežju, napovedanem za prihodnji teden. In, glej, ko se je Bog čez par tisoč let razgledoval po svetu, se ni mogel načuditi stolpnicam Manhattna, praškim mostovom, džamijam Edirne, neskončnim avtocestam, hiškam Štanjela, bunkasti zgradbi v Krškem, očem prijetno ograjeni Ljubljanici, brzečim vozilom, utripajočim reklamam … Resnično, vsaka nova generacija Adamovih prapravnukov je s prejšnjo tekmovala v izvirnosti in iznajdljivosti. Saj ne, da bi bil zadovoljen z vsem, kar je ugledal. Njegovo stvarstvo je v vsem služilo človeku, človekovo pa je bilo sem ter tja tudi malo zavoženo. A to je, že zaradi Adamovih poštenih namenov, pač dobrohotno odpustil.
Ob prihajajočem letu Boga Očeta – Stvarnika, smo, tako kot v začetku Bog, ustvarili svet, ga obložili z mahom in poselili z ovčkami. In kot Adamovi potomci iztesali še drugo, kar se zdi potrebno za življenje.
In ne pozabite najpomembnejšega – imenitne stavbe jaslic so prazne, samo kaka žarnica je v njih. Tramvaj vozi kar tako, brez potnikov, ki bi vstopali na postajah in tudi elektrarna je samo dekoracija. Naj vam stolpnice in avtoceste ne zakrijejo pogleda; le okrasu in udobju služijo! O, nikar! Svet, še tako moderen, je prazen, če v njem ne biva Bog. Zato se je vendar rodil, prišel je zato, da dopolni stvarstvo. Zato, da njegove jaslice ne bi bile prazne.«
Jaslice so prvič vsebovale doma narejene figurice. Gospod Janko Svetina je zanje izrezljal glave, dlani in roke, jasličarji pa so jih povezali z ogrodji iz žice in jim sešili obleke. Takšnih figur je bilo okrog dvajset, posebno pa so bile v veselje jezuitom, ki so se ob tem ponosno spomnili, da so prav jezuiti postavili prve jaslice v Ljubljani.
Razprave pa je sprožila postavitev hlevčka. Čez ves spodnji del se je namreč vlekel viadukt avtoceste in sveta družina je prenočevala pod njim. Medtem ko je bila nekaterim ideja modernega mestnega brezdomca, ki se pač ne naseli v hlevu, temveč si poišče bolj urbano streho nad glavo, všeč, drugim to kršenje tradicije ni bilo po godu.
S tehničnega vidika so bile jaslice dokaj zapletene, saj je bil pod njimi skrit računalnik, ki je krmilil in usklajeval delovanje semaforjev, tramvaja (ki je počakal, če je bila luč rdeča)… Izkušnje so pokazale, da prezapletena tehnika zahteva preveč vzdrževanja in popravil do svečnice, zato so bili računalniki, če že, odtlej uporabljeni le v veliko trivialnejše namene.
Nad jaslicami je bilo tudi postavljeno zvezdno nebo, za katerega se je zanimalo več izdelovalcev jaslic po drugih župnijah. Nebo je izdelano izdelano tako, da je pod strop napeta kovinska konstrukcija iz gradbenega železja, na katero je s spodnje strani prišito gosto temno modro platno. Nad njim so trije »reflektorji«, v kovinske cevi zaprte halogenske žarnice, ki svetijo v snop optičnih vlaken. Ta vlakna so prebodena skozi platno. Gledalec tako vidi le drobne lučke, ki svetijo na nebu, različni koti, pod katerimi svetijo vlakna in neravnosti platna pa dajejo vtis, da zvezde niso enako svetle in da ima nebo določeno globino. Vseh zvezd je med 500 in 1000, postavljanje neba pa je zapleteno, saj je potrebno zvezde prebadati vzporedno s šivanjem na nebo. Postavljanje neba tako navadno zahteva kako noč dela.
