V torek, 3.11., smo v naši župniji prisluhnili zanimivemu in spodbudnemu predavanju p. Milana Bizanta o hvaležnosti. Skupaj smo razmišljali o tem, kako pomembno mesto ima hvaležnost v našem življenju, medsebojnih odnosih in odnosu do Boga.
P. Miran je poudaril, da je hvaležnost neke vrste obrambni zid pred bolečino, zamero in malodušjem. Še posebej pomembna je v medsebojnih odnosih, tudi takrat, ko smo z nekom v konfliktu ali nas je ta prizadel. Prav sposobnost, da kljub težavam v drugem človeku prepoznamo tudi nekaj dobrega, pomaga ohranjati in krepiti naše odnose.
Ob tem se moramo varovati samoumevnosti, ki se pogosto prikrade v vsakdan, zlasti v zakonske in družinske odnose. Rutina in navade lahko hitro zasenčijo vse tisto lepo, za kar smo lahko hvaležni. Kadar hvaležnost izgine, se odnosi začnejo ohlajati.
Hvaležnost pa ni pomembna le za naše odnose, temveč tudi za naš pogled na življenje. Če se prepustimo vsakdanjiku brez zavestnega prepoznavanja dobrega, nas lahko hitro zajamejo jamranje, nezadovoljstvo in malodušje. Živimo namreč v času, ko imamo marsikaj v izobilju, a prav zaradi tega pogosto pozabimo, kako veliko nam je podarjeno. P. Milan je opozoril, da smo lahko v nekakšni krizi blagostanja – imamo veliko, vendar se tega premalo zavedamo.
Toda ali hvaležno srce zraste samo od sebe? Ne. Za hvaležnost se je treba zavestno odločati in jo vsak dan gojiti. To je še posebej pomembno v trenutkih preizkušenj, ko se zdi, da nimamo razloga za zahvalo. Prav takrat je pomembno, da znamo poiskati vsaj drobce dobrega in se zanje zahvaliti. Pri tem ni dovolj zgolj vljudnost ali bonton, saj mora hvaležnost prihajati iz srca.
Bolj ko razvijamo hvaležno držo, bolj znamo prepoznavati, koliko smo prejeli. Ob tem se tudi sami počutimo bolj obdarjene in imamo večjo željo, da bi darove delili z drugimi. Hvaležnost nas namreč ne osrečuje le zaradi tega, kar imamo, ampak predvsem zaradi zavedanja, da je naše življenje dar.
Predavanje smo sklenili z mislijo, da hvaležnost poglablja tudi naše zaupanje v Boga. Človek, ki zna prepoznavati darove v svojem življenju, lažje zaupa, da Bog ostaja z njim tudi v trenutkih, ko pot ni preprosta.
Naj nas zato spremlja preprosto, a pomembno povabilo: ne dovolimo, da bi nam samoumevnost ukradla pogled na vse dobro, ki ga vsak dan prejemamo. Gojimo hvaležno srce – za življenje, za ljudi ob nas in za vse darove, ki nam jih podarja Bog.
Besedilo: K. Perhoč in M. Hergula
Foto: M. Hergula
