Adventni čas se počasi nagiba v svojo drugo polovico. Tretja adventna nedelja, ki jo imenujemo tudi Gaudete – nedelja veselja –, nas vabi, da se za trenutek ustavimo in se vprašamo, kakšno je veselje, ki ga nosimo v srcu. Vstopni spev iz Pisma Filipljanom nas spodbuja: »Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam: veselite se! Gospod je blizu.« To ni površno, hrupno veselje, temveč globoko notranje veselje, ki raste iz bližine Boga.
Božja beseda te nedelje je prežeta z obljubo radosti. Prerok Izaija govori o vriskanju in veselju zaradi prihoda Boga, ki prihaja reševat, ozdravljat in obnavljat. Njegove besede nas spominjajo, da smo tudi mi na poti – vedno bližje skrivnosti Božjega rojstva. Advent ni le odštevanje dni do božiča, temveč čas notranjega zorenja in pričakovanja.
V evangeliju pa srečamo Janeza Krstnika v nenavadnem položaju. Ta mogočni prerok, ki je pogumno oznanjal prihod Mesija, se znajde v ječi, obdan z dvomi in negotovostjo. Po svojih učencih Jezusa sprašuje, ali je res tisti, ki naj pride. Janez ima svojo predstavo o Odrešeniku, a jo mora prečistiti. Jezus mu ne odgovori z razlago, temveč s konkretnimi dejanji: slepi spregledujejo, hromi hodijo, ubogim se oznanja evangelij. Tako mu razodeva, kdo v resnici je.
Ta prizor je zelo človeški in blizu vsakemu izmed nas. Človeško življenje je prepleteno z veseljem in trpljenjem, z gotovostjo in vprašanji. Prej ali slej se vsak znajde v stiski, tudi v verskih dvomih. Dvom o Bogu, o njegovi bližini ali pravičnosti ni znamenje šibke vere, ampak pogosto pot njenega poglabljanja.
Janez Krstnik je moral popraviti svojo podobo o Kristusu – in s tem tudi o Bogu. Enako smo povabljeni tudi mi. Bog ni tiran ali maščevalec, niti zgolj strogi sodnik. Je naš zaveznik, naš prijatelj in predvsem usmiljeni Oče, ki si želi našega življenja v polnosti.
Prav iz te gotovosti raste krščansko veselje. To je veselje, ki ne izgine ob prvi preizkušnji, ampak ostaja v globini srca tudi sredi bolečine. Veselje, ki izvira iz zavesti, da je Bog blizu – v zdravju in bolezni, v uspehu in neuspehu, v svetlobi in temi.
Mnogi se danes sprašujejo, ali je takšno veselje sploh še mogoče. Odgovor dajejo tisti, ki svoje življenje podarjajo drugim. Ena najlepših pričevalk evangeljskega veselja našega časa je bila sveta mati Terezija iz Kalkute. Obdana z revščino, trpljenjem in smrtjo je kljub lastnim duhovnim preizkušnjam drugim prinašala Božji nasmeh. Sama je zapisala, da je biti z Bogom srečen pomeni ljubiti, pomagati, dajati in služiti kakor On. Tam, kjer človek začne služiti najmanjšim, se rodi pravo veselje.
Naj nas tretja adventna nedelja povabi, da se sredi predprazničnega hitenja znova povežemo s tem tihim, globokim veseljem. Veseljem, ki prihaja od Boga, ki je blizu.
zapisala: Katja Muhič