Advent se izteka. Četrta adventna nedelja nas pripelje tik pred praznik Jezusovega rojstva. Božja beseda nas v teh dneh ne vabi več predvsem k pričakovanju, ampak k zaupanju in sprejemanju. Bog prihaja – tiho, nežno, po poteh, ki pogosto presegajo naše predstave.

V evangeliju te nedelje je v ospredju Jožef. Soočen je z nerazumljivo in zahtevno preizkušnjo. Marija, s katero je zaročen, pričakuje otroka, in Jožef ne razume, kako naj to sprejme. Njegova prva drža je poštenost in usmiljenje: ne želi prizadeti, temveč varovati. Prav v to odprtost srca vstopi Bog s svojim sporočilom: »Ne boj se.« Jožef je povabljen, da zaupa Božjemu načrtu, tudi če ga ne razume do konca.

Ta Božja beseda je zelo aktualna tudi za nas. Kolikokrat se znajdemo pred dogodki, ki jih ne znamo razložiti, pred vprašanji, na katera nimamo odgovorov. Četrta adventna nedelja nas uči, da vera ni predvsem v tem, da bi vse razumeli, ampak da se pustimo voditi. Bog potrebuje naše »da«, našo pripravljenost, da mu odpremo prostor.

Ime, ki ga bo otrok dobil, razodeva bistvo božiča: Emanuel – Bog z nami. Ne Bog, ki ostaja daleč, ampak Bog, ki vstopa v človeško krhkost, v družino, v vsakdan, v negotovost in tišino. Pride kot otrok, ki se prepusti v človeške roke.

Tik pred prazniki smo pogosto razpeti med zunanje priprave in notranjo praznino. Božja beseda te nedelje nas vabi, da naredimo prostor v srcu. Ne popolnosti, ampak zaupanju. Ne brezhibnosti, ampak odprtosti. Bog se rodi tam, kjer mu dovolimo, da je z nami takšnimi, kakršni smo.

Naj bo ta zadnji adventni korak zaznamovan z notranjim mirom in tihim zaupanjem. Ko bomo odprli vrata svojega srca, bo On prišel – kot Emanuel, Bog z nami.

Zapisala: Katja Muhič