Pričevanje vere

Na pragu k novi zavezi je Janez Krstnik, ki je odklanjal zamolčevanje Gospodove postave in sklepanje kompromisa z zlom, daroval “življenje kot mučenec za resnico in pravico” in tako postal Mesijev predhodnik tudi v mučeništvu (prim. Mr 6,17-29). Zato “je bil v temo ječe zaprt tisti, ki je prišel, da bi pričeval o luči, in ki je zaslužil, da ga je prav ta luč, ki je Kristus, imenovala svetilko, ki sveti in razsvetljuje … In bil je krščen v lastni krvi tisti, ki mu je bilo dano, da je krstil Odrešenika sveta” (sv. Beda Častitljivi). 

V Novi zavezi srečujemo številna pričevanja Kristusovih nasledovalcev – začenši z diakonom Štefanom (prim. Apd 6,8-7,60) in z apostolom Jakobom (prim. Apd 12, 1-2) -, ki so umrli kot mučenci, da bi izpričali svojo vero in svojo ljubezen do Učitelja in da bi ga ne zatajili. V tem so šli za Gospodom Jezusom, ki je pred Kajfom in Pilatom “lepo pričeval” (1 Tim 6,13), in so potrdili resnico njegovega oznanila z darovanjem življenja. Nešteti drugi mučenci so rajši sprejeli nase preganjanja in smrt, kakor da bi izvršili malikovalsko dejanje s tem, da bi zažgali kadilo pred cesarjevim kipom (prim. Raz 13,7-10). Odklanjali so celo hlinjenje takšnega kulta; tako so dali zgled za nravno dolžnost, vzdržati se tudi enega samega konkretnega načina ravnanja, ki bi nasprotovalo ljubezni do Boga in pričevanju vere. V pokorščini so, kakor Kristus sam, svoje življenje zaupali in izročili Očetu, njemu, ki jih je mogel osvoboditi smrti (prim. Heb 5,7). 

Cerkev kaže na zglede številnih svetnikov in svetnic, ki so izpričevali in branili nravno resnico do mučeništva ali so rajši izbrali smrt, kakor, da bi storili en sam smrtni greh. S tem, da jih je Cerkev povzdignila k časi oltarja, je potrdila njihovo pričevanje in razglasila za pravilno njihovo prepričanje, po katerem ljubezen do Boga vključuje obveznost, da se tudi v najtežavnejših okoliščinah držimo njegovih zapovedi in da odklanjamo izdajstvo nad njimi, pa naj bi bilo to tudi z namenom, da bi rešili lastno življenje. 

V mučeništvu kot potrditvi neprekršljivosti nravnega rada sijeta svetost Božje postave in hkrati nedotakljivost osebnostnega dostojanstva človeka, ustvarjenega po Božji podobi. 

Sv. Janez Pavel II. (+2005), papež med letoma 1978 in 2005, je tudi avtor okrožnice Sijaj resnice.