Nekaj božanskega je v Jezusovem pogledu 

Metala sta mreže v morje, saj st abila ribiča. In Jezus jima je rekel: “Hodita za menoj, in naredil vaju bom za ribiča ljudi.” Kakšna sreča je ta preobrat pri ribolovu: Jezus ulovi njiju, da bi sama lovila druge ribiče. Sama najprej postaneta ribbi, da ju bo Kristus ulovil, potem bosta postala ribiča drugih. 

In takoj sta zapustila mreže in šla za njim. Takoj. Prava vera ne pozna odlašanja: takoj sliši, takoj verjame, takoj sledi, takoj postane ribič. In takoj sta zapustila mreže. Menim, da sta v mrežah pustila zmote sveta. In šla sta za njim. Saj ni bilo mogoče, da bi tisti, ki so sledili Jezusu, imeli mreže. 

Malo dalje je zagledal Jakoba, Zebedejevega sina, in Janeza, njegovega brata, tudi ta dva sta bila v čolnu in sta popravljala mreže. Ko reče ‘popravljala’, je jasno, da so bile strgane. Mreže so namreč metali v morje; ker pa so bile mreže strgane, niso mogli ujeti rib. 

Takoj ju je poklical; in zapustila sta v čolnu svojega očeta Zebedeja z najemniki in odšla za njim. Naj kdo reče, da je to brezglava vera! Kajti kaj sta videla kot znamenje, kaj sta videla kot Božje veličastvo, da sta poklicana takoj šla za njim? Zagotovo je tukaj nakazano, da so oči samega Jezusa in njegov obraz oddajali nekaj božanskega, kar je z lahkoto pritegnilo oči tistih, ki so ga gledali. Sicer bi mu nikoli ne sledila, ko jima je Jezus rekel: “Hodita za menoj!” Če bi mu sledila brez pametnega razloga, to nikakor ne bi bilo znamenje vere, ampak predrznosti. 

Sv. Hieronim (+420), naš rojak, je večplastno razlagal evangelije.