Spreobrnjeni v Kristusa, spreobrnjeni v Cerkev
Do Pavlove vključitve v Cerkev je prišlo po neposrednem posegu Kristusa, ki se mu je med razodetjem na poti v Damask predstavil kot Cerkev in je s tem dal Pavlu vedeti, da preganjati Cerkev pomeni preganjati njega, samega Gospoda. Natančneje, Vstali je Pavlu, preganjalcu Cerkve, rekel: Savel, Savel, zakaj me preganjaš? Tako se je Pavel obenem spreobrnil v Kristusa in v Cerkev. To nam pomaga razumeti, zakaj je bila Cerkev po tem dogodku tako pogosto navzoča v Pavlovih mislih, srcu in dejavnostih. Bila je tako močno navzoča, da je dobesedno ustanavljal številne krajevne cerkve v različnih mestih, ki jih je obiskal kot evangelizator … S skupnostmi, ki jih je ustanovil, pa je ostal povezan na zelo tesen in čustven način, daleč od vsakršne hladne administracije. Tako, na primer. Filipljane naziva moji bratje, ki jih ljubim, po katerih hrepenim, moje veselje in moja krona …
Pavlovo izvirno poimenovanje Cerkve kot Kristusovega telesa, ki ga ne najdemo pri nobenem drugem krščanskem avtorju iz 1. stoletja, nam je dobro znano. Najgloblje korenine te presenetljive opredelitve Cerkve najdemo v zakramentu Kristusovega Rešnjega telesa. Sveti Pavel pravi: Ker je en kruh, smo mnogi eno telo, vsi smo namreč deležni enega kruha (1 Kor 10,17). V evharistiji nam Kristus daruje svoje telo in nas obenem naredi za svoje telo. Upoštevajoč to resnico, sv. Pavel piše Galačanom; Vi ste vsi eno v Kristusu (Gal 3,28) … Zato tudi iz tega izhaja vsa veličina in plemenitost Cerkve, to je vseh nas, ki smo njeni udje: da smo del Kristusa, njegovo nadaljevanje, njegova osebna navzočnost v svetu. Iz tega, seveda, izhaja tudi naša dolžnost, da resnično živimo v skladu s Kristusom …
Imamo še Pavlovo pismo, ki opisuje Cerkev kot Kristusovo nevesto (Ef 5,21-33). To je storil, da bi izrazil intimnost odnosa med Kristusom in njegovo Cerkvijo v obeh smereh: da je ona deležna najnežnejše Gospodove ljubezni, kot tudi, da mora biti ta ljubezen vzajemna in mu moramo tudi mi kot člani Cerkve izkazovati strastno zvestobo. Skratka, gre za odnos občestvenosti: za vertikalno občestvenost med Jezusom Kristusom in vsemi nami, pa tudi za horizontalno občestvo med vsemi, ki v svetu izstopamo s to posebnostjo, da kličemo ime našega Gospoda Jezusa Kristusa (1 Kor 1,2). In prav to je tudi naša resnična istovetnost: smo tisti, ki kličejo ime Gospoda Jezusa Kristusa.
Papež Benedikt XVI. (+2022), je bil na krmilu Cerkve od 2005 do 2013.