Dobro seme, posejano v Joahimu in Ani
Čudeži so napovedali veliko prihodnjo mojstrovino sveta: vedno deviško Mater Božjo. Spremenila so se celotna ljudstva in številne okoliščine, da pripravijo pot za spolnitev nove skrivnosti njenega prihoda. Vrhunec, ali bolje rečeno, začetek in temelj poznejših čudežnih dogodkov, je bila izpolnitev Božje obljube Joahimu in Ani, najkrepostnejšima osebama tistega časa, da kljub neplodnosti, ki ju je zaznamovala še od mladosti, v svoji visoki starosti prejmeta v dar otroka, ki bo pozneje brezmadežno spočel tistega, ki ga je Bog Oče rodil pred vsemi veki, zunaj časa. Poleg tega sta se ta dva, ki sta postala starša na skrivnosten način, odločila, da v templju darujeta svojega otroka, ki bo pozneje na še skrivnostnejši način spočel in rodil samega darovala vseh darov. Po tej dragoceni zaobljubi je Marija na izreden način, ko je bila še otrok, zapustila hišo svojega očeta in odšla živet v Gospodovo hišo. Odločitev se zdi nenavadna, toda tam je ostal mnogo let. Bivala je pri Najsvetejšem v templju, kjer je bila deležna angelske hrane: hrane, ki je Adam ni nikoli okusil, sicer ne bi padel tako globoko in tako daleč od Življenja …
Po tej neizrekljivi nebeški hrani je nastopil čas za skrivnostni Božji načrt za devičino zaroko. Nenavaden, nepojasnljiv pozdrav nadangela, ki je priletel iz višin z Božjimi sporočili in pozdravi, je odpravil sodbo nad Adamom in Evo in pozdravil prekletstvo, ki ju je bremenilo, ter ga spremenil v blagoslov. Kajti Kralj vseh si je želel skrivnostne lepote vedno device, kakor je prerokoval David (Ps 45,12). Nagnil je nebesa in prišel do (Ps 18,10) in jo obsenčil (Lk 1,35). Sama moč Najvišjega je osebno prišla in prebivala v njej. Svoje navzočnosti ni razodel s temo in ognjem, kot je to storil pri Mojzesu (2 Mz 19,16,18) niti v nevihti in oblaku, kot je to storil pri Eliju (1 KR 18,45), temveč odkrito in v svoji najvišji moči, s katero je osenčil popolnoma brezmadežno Devico …
Božja Beseda je v njej meso postala in prebivala … Našo človeško naravo je pobožanstvil in v njej prebival, v kar, po besedah njegovega svetega apostola, želijo imeti vpogled celo angeli (1 Pt, 1,12). Tako izjemna čast in nedosegljiva je slava vedno device Marije.
Sv. Gregor Palamas (+1359) je bil menih in nadškof v Solunu v Grčiji.