Dostojanstvo križa

Bog je človeka ustvaril na urejen način, zato ga mora obnoviti na urejen način. Prvič, delo obnove mora spoštovati svobodo volje. Kristus je torej človeka obnovil s svojim vsemogočnim zgledom.

Zgled je popolnoma učinkovit, kadar vabi k vrhuncu kreposti in kaže pot do njega. Nič ne bi moglo jasneje pokazati človeku poti do kreposti kot zgled smrti, ki jo je pretrpel zaradi Božje pravičnosti in pokorščine: poleg tega to ni bila običajna smrt, ampak skrajno mučna. Nič ne bi moglo človeka močneje spodbuditi h kreposti kot blagost, s katero je najvišji Božji Sin dal svoje življenje za nas (1 Jn 3,16), ki smo bili ne le brez zaslug, ampak dejansko polni krivde. Ta blagodejnost je še toliko večja, ker je bilo trpljenje, ki ga je prestajal za nas – dejansko ga je hotel prestati -, tako kruto in ponižujoče. Kati kako bi nam Bog, ki ni prizanesel niti svojemu Sinu, temveč ga je izročil za vse nas, z njim tudi vsega ne podaril (prim. Rim 8,32)? Zato smo povabljeni, da ga ljubimo, in če ga ljubimo, da sledimo njegovemu zgledu. 

Delo obnove mora spoštovati tudi Božjo čast. Kristus ga je torej uresničil tako, da je Očetu ponudil polno zadostilno pokorščino. Zadoščenje pomeni poplačilo časti, ki pripada Bogu. Čast, ki je bila Bogu odvzeta z napuhom in nepokorščino v zadevi, ki jo je bil človek dolžan izpolniti, ni bilo mogoče povrniti na boljši način kot s ponižanjem in poslušnostjo v zadevi, v kateri človek ni bil niti najmanj dolžan. Kristus Jezus je bil kot Bog po svoji božanski naravi enak Očetu, kot človek pa je bil nedolžen in zato nikakor ni zaslužil smrti. Ko je torej izpraznil samega sebe in postal pokoren do smrti (Flp 2,7-8), je s popolno zadostilno pokorščino Bogu povrnil tisto, česar sam ni ukradel, in za popolno potešitev Boga ponudil nadvse prijetno žrtev. 

Sv. Bonaventura (+1274), cerkveni učitelj, je bil generalni minister frančiškanov.