Družine družinske kateheze Dravlje smo v začetku septembra začele naše tretje (veroučno) leto. Po izjemno uspešnem skupnem vikendu, ki smo ga lani preživeli v Kančevcih ob spoznavanju Abrahamove zgodbe, smo polni pričakovanj težko čakali letošnje duhovne vaje. A dnevi poprej niso tekli gladko – bolj kot se je vikend bližal, več je bilo »težav« (bolnih otrok ter takšnih in drugačnih dilem). A poleg »ovir« se je krepilo tudi naše prepričanje, da nas čaka nekaj čudovitega, da Gospod za nas pripravlja nekaj posebnega. Le zaupati smo morali, odgovoriti z »DA!« in se odpeljati proti Škofji Loki.

V petek pozno popoldne smo se začeli zbirati v Hiši kruha, ki nas je takoj prevzela s svojo gostoljubnostjo, urejenostjo in mirom. Otroci so si vzhičeni ogledovali sobe, raziskovali prostore in okolico.

Po večerji smo začeli s pesmijo in prvo družinsko katehezo, ki nas je uvedla v temo našega vikenda: Izakovo zgodbo. Matic nas je spomnil na Abrahama, na Božjo obljubo ter na težko pričakovanega sina Izaka. Ugotovili smo, da je zgodba o Abrahamu, Sari in Izaku zgodba o družini. O družini, ki je nepopolna, saj je tudi Abraham kdaj naredil kakšno neumnost …

Sledil je zabavni večer s pesmimi in bansi, žrebom skritih prijateljev ter večerna molitev. Ko so otroci zaspali, smo imeli katehezo zase še starši. Ob Abramovem darovanju Izaka (1 Mz 22) smo razmišljali o razlogih za to Božjo zahtevo, razbirali smo Abrahamova občutja ter se spraševali o tem, kako zares jemljemo Boga mi sami. Vprašanje, ki smo ga starši glodali cel vikend, je zadevalo »Izaka« v naših življenjih: kaj je tisto najdragocenejše, tisti plan B, ki ga hranimo zase in ga (še ne) darujemo Bogu?

V soboto in nedeljo smo dan začeli s slavilnimi pesmimi in jutranjo molitvijo. Pater Primož je za starše pripravil tri nagovore ob treh svetopisemskih odlomkih Izakove zgodbe: Abraham oženi Izaka (1 Mz 24), Izak pri Filistejcih (1 Mz 26, 1-14) in Izakov prepir in zaveza z Abimélehom (1 Mz 26, 15-33). Ob vprašanjih smo razmišljali v tišini ter si nato podelili svoja spoznanja, misli in občutja.

V sobotnem dopoldnevu so se otroci družili z animatorkami, po kosilu pa so imeli starejši otroci katehezo. Pogovarjali so se o Izaku, ki je zrasel v moža ter o tem, kako je Abraham poslal služabnika, da mu je našel ženo – Rebeko (1 Mz 24).

Popoldne smo imeli imenitno veliko igro za družine, s pomočjo katere smo spoznali svetopisemsko zgodbo o Izakovem blagoslovu. Očetje so se prelevili v Izake, mamice pa v Rebeke, ki so otroke po uspešno opravljenih nalogah v slogu Jakoba (prebiranja leče) in Ezava (lova) vodile po blagoslov. Očetje »Izaki« so morali z zavezanimi očmi in zgolj s tipanjem prepoznati, ali je otrok pred njimi njihov ali ne (naloga se je izkazala za zahtevnejšo, kot smo pričakovali). Mislim, da smo se prav vsi – od najmlajših do najstarejših – nadvse zabavali. Otroci so navdušeno tekali po travniku in kričali: »Dobil sem blagoslov, dobil sem blagoslov!« Očetje pa so z zavezanimi očmi modrovali in drug drugemu svetovali, kako bi nalogo prepoznavanja lahko bolj uspešno opravili v naslednjem poskusu. Ko so otroci zbrali vse »blagoslove« (na koščke narezano besedilo Izakovega blagoslova), smo jih skupaj uredili in prebrali. Ostalo nam je ravno dovolj časa, da so se očetje umaknili na samo ter po vzoru Izakovega blagoslova pripravili blagoslov za svoje otroke. Pred večerjo smo imeli sveto mašo, po večerji pa prav posebna kratka zakonska pričevanja. Z mislijo na svetopisemski odlomek, ki smo ga tako starši kot otroci spoznavali čez dan (1 Mz 24), so štirje zakonski pari pokazali slike svojih začetkov ter pripovedovali o tem, kako so se našli in kako so vedeli, da so drug za drugega »tapravi«. Vsi, posebej pa otroci, smo z zanimanjem spremljali pripovedi. Večer smo zaključili z blagoslovi očetov – vsak oče je enega za drugim blagoslovil svoje otroke z blagoslovom, ki ga je sam sestavil, mamice in čakajoči otroci pa smo vmes prepevali Blagoslovi naj te … Bilo je ganljivo in neverjetno lepo.

V nedeljo dopoldne smo starši razmišljali ob zadnjem nagovoru, otroci pa so po katehezi o Izaku pri Filistejcih odšli v »puščavo« z Božjo besedo, potem pa so tako kot Izak tudi oni Bogu postavili oltar(ček) (1 Mz 26, 25). Pred kosilom smo se zbrali pri nedeljski sveti maši.

Vsi zakonci smo s seboj na vikend prinesli svoje poročne albume, ki smo si jih ogledovali v prostem času. Starejši otroci so posebej uživali v raznašanju pošte – sporočil in paketov skritih prijateljev, ki smo jih razkrili za zaključek našega skupnega vikenda.

Pater Primož nam je v slovo podelil prav poseben – Izakov – blagoslov (1 Mz 27, 27-29):

Glej, vonj mojega sina je kakor vonj polja,
ki ga Gospod blagoslavlja.
Bog ti daj rose neba
in rodovitno zemljo
in obilico žita in vina!
Naj ti služijo ljudstva
in se ti priklanjajo rodovi!
Zagospoduj svojim bratom
in priklanjajo naj se ti sinovi tvoje matere!
Preklet naj bo, kdor te preklinja,
in blagoslovljen, kdor te blagoslavlja!

Hvala animatorkam Klari, Zarji in Petri, da ste poskrbele za naše otroke in še za marsikaj drugega.

Hvala družinam za pogum, da smo (tako kot Rebeka) spakirali in šli v neznano.

Hvala za iskrenost, za podeljene koščke sebe. Hvala, da lahko skupaj spoznavamo in odkrivamo Boga ter kako deluje – po nas in po naših otrocih.

Hvala otrokom za vse domislice in razigranost!

Hvala sestram za gostoljubje!

Hvala Svetemu Duhu, da je vel med nami in nas vodil na globoko!

Hvala dobremu Bogu za smeh! Saj veste, Izak pomeni »smeh«. In res: ob našem slovesu je bilo veliko veselja in neizmerne hvaležnosti. In občutka, da se smeje tudi Bog – od sreče, da si želimo biti z njim in drug z drugim.

 Besedilo: Valentina Pavlič

Fotografije: Andrej S., Katja P., Valentina P.