»Čudovita gesta nekdanjega in sedanjega režiserja Škofjeloškega pasijona Boruta Gartnerja je, da je na Martinovo nedeljo zbobnal tiste, ki so poganjali kolesja Škofjeloškega pasijona 1999, 2000, 2009 in 2015. Sedaj lahko zapiha – Pasijonski veter 2021!« In začelo je pihati.
Pater Marjan Kokalj je najprej pokazal posnetek 7. prizora iz leta 2009, režiserja Gartnerja in poudaril, da je to dramski vrh. Vrh drame je v krvavem potu, ne v križanju na koncu pasijona. Od 7. prizora naprej Jezus ne spregovori več niti besede.
P. Marjan Kokalj, je prvi režiser ponovne uprizoritve Škofjeloškega pasijona – »Žive mojstrovine našega naroda«, obenem pa tudi pobudnik uprizoritve prvega slovenskega dramskega besedila, ki ga je s takratno ekipo na Loškem obudil po skoraj 300 letih.
Pasijon ni samo gledališče, ampak je tudi procesija, pobožnost, torej procesijsko gledališče. Med ljudmi so bili pasijoni zelo priljubljeni, zato so tudi obstali. Vsak se najde v trpljenju in vsak želi odrešitve.
Uprizarjanje ima enako težo kot priprava, ali priprava celo malo več. Priprava pasijona je vedno nova avantura, čeprav je besedilo isto. Besedilo je nadčasovno, kakor je nadčasovna tudi duhovnost. P. Marjan pravi, da ga je takrat vodila nevidna roka, da Sveti Duh obstaja, da ima Bog smisel za humor, ko mu je reševal težave z igralci in da se mu je takrat pokazala smer, ki je vodila v duhovništvo.
Marca 1999 je bil v Škofji Loki ponovno uprizorjen Škofjeloški pasijon, prvi ohranjeni zapisani dramski tekst v slovenskem jeziku, ki spada med najelitnejšo kulturno dediščino Slovencev. Izvedba pasijona, ki ga je režiral g. Marjan Kokalj je bila zahtevna in obsežna. Priprave so se odvijale od novembra 1997 do marca 1999. Za to prireditev je uspel zbrati več kot 600 amaterskih igralcev in okrog 80 konjenikov. Njegova naloga je bila voditi celotno uprizoritev, od režije do dramaturgije, obdelave kostumov in scene. Za področje glasbe. kostumografije, igre, oblikovanja, lektoriranja, kulinarike in tehnične izvedbe pa je pridobil vrsto ustreznih strokovnjakov, z njimi sodeloval in koordiniral njihovo delo.
Organiziral je tudi praktični tečaj za gostince (in s tem v zvezi tudi ustrezno etnološko raziskavo o prehrani na Škofjeloškem), na osnovi katerega se je tudi na sami prireditvi gostom postreglo z avtohtonimi jedmi iz Škofje Loke in njene okolice iz časa Škofjeloških pasijonskih iger.
Za projekt mu ministrstvo za kulturo ni namenilo nobenega denarja, dolgo se je bojeval z nasprotniki projekta, in ko mu je uspelo prebiti medijsko blokado, se je za projekt začela zanimati cela Slovenija. Pasijon je tako postal vseslovenski kulturni in verski dogodek.
»Ko se odločiš za neko dobro stvar, bo ta uspela. Pravi namen, dober, iskren namen in uspeh je zagotovljen«, je zaključil p. Marjan Kokalj.
G. Borut Gartner, režiser na pasijonski poti:
Zadnja štiri leta je bil močno preizkušan: izguba službe, bolezen in smrt žene, dva sinova, ki sta ostala brez matere. Z režijo pasijona se bo oddolžil NEBU, da se je vse tako izteklo, kot se je. Delati pasijon pomeni, da postaneš boljši. Pa ne samo režiser, tudi igralci, ki so vsi prostovoljci, so deležni božje milosti.
Pasijon ni običajna gledališka predstava, ki jo vidiš enkrat in jo tudi razumeš. Ob gledanju pasijona je potrebna osebna duhovna poglobitev – potrebno je slišati, razumeti besedilo in se spopasti z lastno osebnostjo. Pasijon je mnogo več, je križišče, v katerem se lahko kot skromen človek usmeriš v pravo smer, greš na pravo pot! Tekst p. Romualda ponuja veliko več kot samo uprizarjanje Kristusovega trpljenja – čuti, da je slovenskemu narodu dano besedilo za vse večne čase! Imamo bogastvo, ki nas ne sme bogatiti v gmotnem, ampak v duhovnem smislu. Premalo se zavedamo, kaj imamo.
Pasijon se nam ponuja kot premišljevanje o temeljnih življenjskih vprašanjih. Je trenutek, ko človek lahko naredi korak od materializma k duhovnosti. Vsako jutro se vpraša, zakaj je njemu dano, da sme režirati to veličastno delo. Želi si, da bi znal narediti predstavo tako, da bi se ljudje umirili, ustavili, da bi spoznali, da smo skupaj močnejši, saj imamo tako več možnosti, da nam uspe življenje zapeljati v pravo smer.
Izvedeli smo, kako izbira igralce, kje vse bo dobil od 70 do 80 konjenikov, kako bo sodeloval z brati kapucini, lektorji, maskerji … Skoraj 1000 bo sodelujočih. V Škofji Loki in okolici, Poljanski ter Selški dolini nastajajo skupine, s katerimi bo vadil posamezne prizore. Jezik bo spet Romualdov. Vključiti pa želi tudi zamejske Slovence in tudi to, da to ne bi bil samo Škofjeloški pasijon ampak bi bil to SLOVENSKI PASIJON.
Hvala za čudovit večer p. Marjan Kokalj in g. Borut Gartner.
Na TEJ povezavi lahko prisluhnete zvočnemu posnetku večera.
Besedilo: Marija Šmid (viri: Družina in obrazložitev občinske nagrade za p. Kokalja)
Foto in zvočni posnetek: Tomaž Celarec
