Že vsa leta z vami živi in deluje skupnost Družbe Jezusove. Odločili smo se, da se bomo enkrat mesečno kolikor mogoče vsi zbrali v cerkvi pri sv. maši v edinosti z vami, ki boste tisti večer prišli. Taka maša bo na god enega oziroma izbranega jezuitskega svetnika, ki se ga tisti mesec spominjamo v bogoslužnem koledarju. Praviloma bo to med tednom. V februarju bo ta sveta maša na god portugalskega jezuita in enega izmed prvih jezuitskih misijonarjev v Indiji sv. Janeza de Britta, v sredo, 4. februarja.
Za vsak mesec bo posebej oznanjeno, kdaj bo ta maša.
Prisrčno torej vabljeni k večerni maši, v edinosti z vso Družbo Jezusovo, ki je poslana, da pri vas po njenih članih služi veri in pravičnosti.
Indijski mučenec Janez (João) de Brito (1647–1693) je bil eden izmed prvih jezuitskih misijonarjev v Indiji, ki je sprejel elemente krajevne kulture v svoje oznanjevanje evangelija. Naposled je bil mučen zaradi svojega uspeha in trdne odločenosti, da ne bo sprejel časti in varnosti.
Rodil se je na Portugalskem v plemiški družini. Pri devetih je postal član kraljevega dvora, kot paž mladega princa, poznejšega kralja Petra II. Še kot mladenič je resno zbolel. Na priprošnjo sv. Frančiška Ksaverija je čudežno ozdravel in želel biti misijonar po vzoru sv. Frančiška. Kljub nasprotovanju in pritisku kralja in princa, je že petnajstleten 17. decembra 1622 v Lizboni vstopil v jezuitski noviciat. Študiral je književnost, študij zaradi zdravstvenih problemov prekinil, nato pa nadaljeval s filozofijo. Vrhovnemu predstojniku je leta 1668 pisal prošnjo, da bi ga poslal kot misijonarja na Vzhod. Počakati je moral do zaključka študija teologije. Februarja 1673 je bil posvečen v duhovnika, sredi marca pa je že zapustil Lizbono in odpotoval v Goo, kamor je prispel septembra. Tam je še nadaljeval študij teologije. Prigovarjali so mu, naj postane profesor, a je odvrnil: »Nisem prišel v Indijo po znanstvene lovorike, marveč po mučeniško palmo.«
Pater de Brito je deloval v Maduri, na področju Kolei in Tattuvanchery, kjer je z veliko zavzetostjo stregel bolnikom z nevarnimi nalezljivimi boleznimi. Ko se je seznanil s kastnim sistemom v Indiji, je odkril, da večina kristjanov pripada najnižji in najmanj spoštovani kasti. Vedel je, da če krščanstvo v Indiji želi zaživeti, mora tudi ljudi višje kaste pridobil za krščanstvo. Začel je živeti kot indijski spokornik, pandarasvami, ker je kot tak imel pristop k različnim kastam. Spremenil je svoj življenjski stil. Jedel je le malo riža na dan, spal je na rogoznici, bil oblečen v rdeč plašč in turban. V divjini si je uredil skromno prebivališče in bil sčasoma res sprejet kot puščavnik, pandarasvami. Ko je postal znan, se je zelo povečalo tudi število spreobrnjenih.
Po enajstih letih dela je postal predstojnik misijona v Maduri. Brahmani, člani najvišje kaste, pa so mu zamerili njegov uspeh pri delu in so ga želeli umoriti. Janeza in nekaj katehistov so zato z vojaki zajeli in jih vkovali v verige. Ko so mu vojaki grozili, da ga bodo ubili, jim je preprosto nastavil vrat, vendar niso storili ničesar. Po nekaj mesecih zapora in mučenja so jezuita izpustili. Ko se je vrnil v Maduro, so ga poklicali nazaj v Evropo, da bi poročal o misijonskem delu v Indiji. Ko je deset mesecev pozneje prispel v Lizbono, so ga sprejeli kot junaka. Po univerzah in kolegijih je govoril o svojih doživetjih v indijskem misijonu. Njegov prijatelj iz otroštva, v tistem času pa kralj Peter II. je opazil, kako suh, utrujen in v ponošeni obleki je. Prigovarjal mu je, naj ostane doma in postane vzgojitelj njegovih dveh sinov. Janez pa je potrebe Indije postavil pred udobno življenje na portugalskem dvoru.
Ponovno je odjadral v Goo in se vrnil v misijon Madura, kamor je prispel novembra 1690. Vrnil se je kljub grožnji s smrtjo, ki jo je izrekel radža iz Marave pred štirimi leti. Ponoči je potoval iz kraja v kraj, da je podnevi lahko maševal in krščeval.
Njegove zasluge pri spreobrnjenju princa Tadaja Theva so ga posredno pripeljale tudi v smrt. Princ se je zanimal za krščanstvo. De Brito je vztrajal, da sme imeti po krstu samo eno ženo, kar je princ tudi sprejel. Ena izmed drugih žena pa se je pritožila svojemu stricu, ki je bil radža v Maravi. Ta je poslal vojake, ki so misijonarja aretirali 28. januarja 1690. Dvajset dni pozneje ga je radža izgnal v Oriyur, sosednjo provinco, kjer je vladal njegov brat. Bratu pa je naročil, naj da misijonarje umoriti. Iz zapora so ga izpustili 4. februarja in ga odpeljali na stražni grič nad reko, kjer ga je čakal rabelj in mu odsekal glavo.
