Sončna in topla tiha nedelja je tudi letos združila v skupni molitvi križevega pota vernike šentviške dekanije. V zgodnjem popoldnevu smo se zbrali pod cerkvijo sv. Marjete na koncu Žleb pri Medvodah. V skupni molitvi in petju smo se po povzpeli ob štirinajstih postajah do vrha, kjer smo zaključili skupno molitev. Odprta cerkev se je napolnila vseh tistih, ki so želeli še osebno molitev.

Pri vsaki postaji križevega pota je sodelovala ena izmed župnij. Predstavnik naše župnije je pri XII. postaji križevega pota razmišljal o Jezusovi smrti in o smrti človeka, ter o tem kako naj sprejemamo umiranje in smrt:

XII. postaja

JEZUS UMRJE NA KRIŽU

Molimo te, Kristus, in te hvalimo.
Ker si s svojim križem svet odrešil.

Trenutek Jezusove smrti nam sporoča, kako je čas, ki ga šteje ura, nepomemben proti času milostnega trenutka, ki ga daje Bog. Ta trenutek na križu je čas največje teme, največjega trpljenja, ki Kristusu iz prsi iztisne krik: »Moj Bog, Moj Bog, zakaj si me zapustil«, v istem trenutku pa je to veliki čas zmage, ko je vse dopolnjeno. Izpolnil je Očetovo voljo, stari skušnjavec, hudič, je bil strt. Njegova največja grožnja človeku, smrt, je bila premagana. Ljubezen je močnejša od smrti in zla. Kristus nas je preko vztrajanja v ljubezni v uri umiranja odrešil samote v teh trenutkih. Stoji kot vratar na prehodu med življenjem, smrtjo in vstajenjem. V tej strašni uri nas prime za roko in nas vodi preko niča smrti. Tedaj je edini, ki se ga lahko oprimemo. Edini je, ki je premagal smrt in pozna pot, edini je, ki je do bistva občutil praznino smrti in jo razkrinkal.
Zato se ob tej postaji danes še posebej spomnimo vseh umirajočih v tem trenutku in tudi na našo zadnjo uro, da bi jo znali preživeti s Kristusom. Prosimo tudi za vse svojce umirajočih, da bi jim znali biti ob strani, da bi molili in klicali Kristusa v to uro ter se ne bali bližine umiranja, saj za nas kristjane pomeni možnost vstajenja.

Usmili se nas, o Gospod.
Usmili se nas.

FOTO: Tomaž CELAREC