Na praznično nedeljo so nas obiskali sveti trije kralji, oziroma še boljše rečeno, modri z vzhoda. Njihov prihod je bil res veličasten: s pesmijo so vstopili v cerkev, spremljali pa so jih kamela, konj in celo slon, kar je med najmlajšimi vzbudilo posebno navdušenje. Kamela je mimogrede kakšnemu otroku tudi nagajivo in prisrčno podrgnila lice ali roko ter tako na obraze narisala široke nasmehe.

Modri z vzhoda niso bili kralji po oblasti, temveč po modrosti in pogumu. Bili so ljudje, ki so znali opazovati znamenja časa, prisluhniti hrepenenju svojega srca in se odpraviti na pot. Pustili so varnost doma, svoje načrte in udobje ter se podali v neznano, samo zato, ker so zaupali zvezdi. Ta zvezda jih je vodila do Betlehema, do preprostega Otroka, v katerem so našli Boga.

Zanimivo je, da Sveto pismo ne pove, koliko jih je bilo – tradicija govori o treh zaradi treh darov: zlata, kadila in mire. Ti darovi niso bili le dragoceni, ampak globoko simbolični: zlato za Kralja, kadilo za Boga in miro za tistega, ki bo daroval svoje življenje. Modri so torej že ob jaslih prepoznali skrivnost, ki jo danes zremo z vero.

S svojim obiskom so nas spomnili, kako pomembno je slediti zvezdi. Pa ne tisti na nebu, temveč tisti, ki je zasijala v božični noči – Jezusu Kristusu, večni Luči sveta. On je zvezda, ki ne ugasnene zavaja in ki vedno vodi po pravi poti k resničnemu življenju.

Povabilo modrih z vzhoda velja tudi nam. V novem letu bodimo ljudje, ki si upamo iskati, znamo opustiti to, kar nas zadržuje, in postaviti Boga na prvo mesto. Zavedajmo se, da moramo vse drugo – skrbi, načrte, želje – podrediti temu, da sledimo Njemu, ki je večna luč. Bodimo tudi mi romarji upanja, ki z zaupanjem hodimo za zvezdo in na poti vedno znova najdemo Boga.