V soboto zvečer, 4.7., smo v domači župniji z veliko veselja, dobre volje in kančkom “pastoralnih preizkušenj” pripravili šrango za našega novomašnika p. Janeza Gorenca.
Večer se je začel slovesno pri vhodu v cerkev, kjer je župnik p. Egon p. Janeza oblekel v albo in štolo ter ga blagoslovil in povabil k somaševanju. To pa je bil le miren uvod v večer, saj je p. Janeza po maši pred cerkvijo že čakal skrivnostni bolnik in napovedovalec z zelo posebnim seznamom nalog oz. zakramentov. Če želiš postati pravi novomašnik, moraš biti pripravljen na vse, kajne – tudi na takšne “preizkušnje”. Vse skupaj je spremljala obilica smeha, domiselnih prizorov in dobre volje.
Prva naloga je bilo sveto bolniško maziljenje. Bolnik je bil na prvi pogled že skoraj na oni strani, a po p. Janezovi “oskrbi” naravnost čudežno vstal od “smrti” in bil v trenutku pripravljen na tek na kratke proge. Prvi zakrament – uspešno opravljen!
Nato je sledila sveta spoved hokejista. Ta je priznal toliko grehov, da se je zdelo, kot da jih je nabiral že od vrtca naprej. p. Janez je imel kar nekaj dela, da je najprej vse poslušal, potem pa kar precej dela z iskanjem primerne pokore.
Pri svetem mašniškem posvečenju se je pojavil izredno ambiciozen župljan, ki je imel jasen življenjski načrt: preskočiti bogoslovje, kaplanijo in župnijo ter se kar neposredno prijaviti za škofa. p. Janez mu je moral prijazno razložiti, da Cerkev vendarle deluje nekoliko drugače.
Pri sveti evharistiji so novopečene ministrantke poskrbele, da je bilo dogajanje za oltarjem vse prej kot dolgočasno. Med njihovimi vragolijami je moral p. Janez sestaviti še pridigo na teme, ki jih verjetno ne najdeš v nobenem priročniku. Izkazal se je odlično in dokazal, da zna ostati zbran tudi v najbolj nepredvidljivih okoliščinah.
Naslednja postaja je bil sveti zakon. Mladoporočenca sta bila sicer navdušena, a se je zdelo, da ju bolj kot zakonske obljube zanima, kdaj bo poročna gostija. Kljub temu ju je p. Janez uspešno popeljal do srečnega “morda kdaj drugič, fanta”.
Pri sveti birmi pa je postalo jasno, da nekateri birmanci še vedno niso povsem prepričani, zakaj sploh stojijo v vrsti. Odgovori na vprašanja so bili… ustvarjalni. p. Janez pa je tudi ta izziv prestal z nasmehom.
Sledil je še sveti krst odrasle osebe, ki je imela do vode približno tak odnos kot mačke. Vsaka kapljica je bila razlog za dodaten premislek, a se je tudi ta zakrament na koncu srečno in premočeno zaključil.
Ko smo mislili, da je preizkušenj konec, je sledilo še presenečenje. Okoli p. Janeza so se zbrali nekdanji, nekdanji člani Male Jate, s katerimi je nekoč igral kitaro. Kitara je hitro romala v njegove roke in skupaj so zaigrali njihovo najbolj priljubljeno skladbo Aleluja – naše veselje. Ob pesmi so se jim pridružili še ostali navzoči in večer smo zaključili v resnično veselem vzdušju.
Po vseh uspešno opravljenih nalogah smo lahko soglasno ugotovili, da je p. Janez pripravljen na marsikatero življenjsko situacijo – od čudežnih ozdravitev do dolgovesnih spovedi, neposrednih kandidatov za škofe, neukrotljivih ministrantk in birmancev, ki še vedno niso prepričani, ali so prišli na mašo, verouk ali na zabavo.
Za konec je sledila še skupna fotografija, ki bo lep spomin na večer, poln smeha in dobre volje.
p. Janez, upamo, da si se ob vseh preizkušnjah iskreno nasmejal. Želimo ti, da bi tudi na svoji duhovniški poti ohranil veselje, sproščenost in odprto srce za ljudi.
Naj te Bog obilno blagoslavlja in spremlja pri vsakem koraku tvojega poslanstva. Srečno!
Besedilo: Katja Čarman Perhoč
Foto: Miha Merljak