Največja slepota je prepričanje, da vidim (Jn 9,1–41)

Jezus ozdravi sleporojenega. Telesna slepota izgine. A največji čudež ni v tem, da je spregledal z očmi – temveč, da je spregledal s srcem. Evangelij tu razkrije drugo vrsto slepote – duhovno.

Farizeji so prepričani, da vidijo. Da vedo, kaj je prav. In prav zato ostajajo slepi.

Včasih tudi mi gledamo, pa ne vidimo. Slepota se pokaže, ko ne opazimo človeka ob sebi, ko ne vidimo niti lastnih napak.
Ne vidimo kaj vse dobrega bi lahko storili.

Post je očiščenje pogleda.
Ko si priznamo, da ne vidimo vedno prav, nam Bog odpre oči.

Jezus vpraša: »Veruješ?« In Bartimaj mu odgovori: »Verujem, Gospod.«

Tako preden vidim pred Boga položim svojo vero. Vera je odločitev, da zaupam tudi takrat, ko še ne vidim vsega.

Naj tudi mi položimo svojo vero v Jezusa, da nam bo odprl oči, da bomo videli Božjo bližino.

________________________________________
IZZIV TEDNA:

Vera odpira oči, za vse kar je dobro, za vso Božjo bližino.

• Vsak dan v tem tednu poiščemo vsaj 5 stvari, za katere smo hvaležni.
• Poskusimo “videti” nekoga, ki je spregledan – osamljen in mu nameniti svoj čas.

NALOGA:

• Na KRIŽ obesi listek z zapisano zahvalo. Nekaj za kar si res iskreno hvaležen, kar prej nisi videl in sedaj razumeš.
  Zadaj zapiši »Verujem, Gospod!«

PREDLOGI za družine:

• Vsak dan v tem tednu poiščemo vsaj 5 stvari, za katere smo hvaležni.
• Zapisujte jih na velik list papirja ali plakat, ter ga obesite na vidno mesto.
• Poskusite “videti” nekoga, ki je spregledan – osamljen in mu nameniti svoj čas. Lahko obiščete svoje stare starše, če so oddaljeni. Ali obiščete dom za ostarele ali otroke s posebnimi potrebami.

Besedilo: Katja Čarman Perhoč