Župnijsko romanje – 16. september 2023

Novice
Povej naprej!

V lepem sobotnem jutru smo se odpravili proti Štajerski, se ustavili v Ponikvi, kjer smo, v zares lepo obnovljeni župnijski cerkvi sv. Martina, kot se za romarje spodobi, imeli najprej sveto mašo. Po sveti maši nam je gospod župnik Jože Planinc predstavil župnijo, delovanje župnije in predstavil glavne dogodke na Ponikvi. Izpostavil je tri: v februarju srečanje kmetov, v septembru pa srečanje vzgojiteljev, katehetov in učiteljev, ter Slomškovo nedeljo, ki je zadnja nedelja v septembru.

Po maši smo se dobro okrepčali z malico iz »skupne mauhe«, se odžejali in se napotili v Slom na ogled Slomškove rojstne hiše.

Slomškova rojstna hiša ni samo spominska hiša enega velikih mož, ampak je rojstna hiša svetnika. Zato želijo v njej poudariti predvsem njegovo svetost. Po uvodnem ogledu kratkega filma o Slomšku smo si ogledali še prostore, v katerih so razstavljeni najrazličnejši eksponati iz njegovega časa in veliko zanimivih zapisov, spominov, poudarkov, tudi njegovih del itd.

Pot smo nadaljevali proti Marijini romarski cerkvi na Sladki gori, – imenujejo jo čudodelna Mati božja in sv. Marjeta Antiohijska. Tu smo s stani gospe Slavice Lorenčak dobili podrobno razlago o nastanku te romarske poti, o poslikavi in baročni opremi cerkve. Lahko bi rekli, da je cerkev na Sladki gori ena najlepših baročnih cerkva v Sloveniji. Zanimive so upodobitve na freskah in razlaga upodobitev najrazličnejših pričevanj romarjev, ki so prihajali iz najrazličnejših, tudi zelo oddaljenih krajev.

Za kosilo smo se ustavili v odlični restavraciji Krpan v Šmarju pri Jelšah kjer zase pravijo: »Za lačne in žejne smo v naših krajih vedno znali dobro poskrbeti. Združili smo nekatere najbolj priljubljene jedi v Sloveniji, pristno domačo kulinariko in mednarodne kulinarične uspešnice, vse skupaj pod vodstvom mlade, zagnane ekipe.« V to smo se romarji lahko prepričali saj smo bili res odlično postreženi.

Po kosilu smo si pod vodstvom in izvrstni razlagi gospoda Jožeta Čakša, ogledali lepo obnovljeno župnijsko cerkev, ki je posvečena Mariji vnebovzeti. Gospod Jože nam je predstavil obnovitvena dela, ki so potekala kar pet let, predstavil težave, ki so se pojavljale v času obnove, zagnanost in vztrajnost župljanov, predstavil tudi pomoč občine in Ministrstva za kulturo. Gospod Jože z veseljem pove, da je pravzaprav čudež, da se je vse tako lepo uredilo.

Ob tolikih zanimivostih je seveda zmanjkalo časa za ogled Muzeja BAROKA v Šmarju in nismo se povzpeli na Kalvarijo do cerkvice sv. Roka. To ostaja za drugo priložnost.

Smo se pa odpravili še do Kraljevega vrelca v Kostrivnici, kjer nam je gospa Marija Čakš predstavila Kraljevi vrelec in vse ostale vrelce, ki so v okolici. Lahko osmo okušali (beri: pili) vodo iz enega od teh vrelcev. Pri Kraljevem vrelcu so nas poleg gospe Marije Čakš, pričakali še oče, mama in botra p. Primoža, ki so poskrbeli, da smo spet jedli in pili vodo iz enega od teh vrelcev.

Dan je bil zares lep, vremensko primeren za tako potepanje, hvaležni Bogu in drug drugemu smo na poti domov zmolili še rožni venec tudi za vse tiste, ki iz kakršnih koli razlogov niso mogli na romanje.

Besedilo: Marija Štebenc

Foto: Lidija Škulj, Marija Šterbenc

 

Kogar zanima pa še nekaj povzetkov iz spleta:

Zgodovina Ponikve: Ker današnji kraj Ponikva ne leži daleč od rimskega naselja Celea (današnje Celje), lahko upravičeno domnevamo, da je bil ta kraj že zgodaj naseljen.” S temi besedami je pregled zgodovine Ponikve začel ponkovški župnik Vrečko Matevž, ki je tukaj služboval v letih 1889-1893. (še nekaj več o tem v kronološkem popisu ponkovške zgodovine)

Rimska cesta je najverjetneje vodila iz Celja, prek Blagovne, Sloma, Vrteč in Ponkvice proti Šmarju pri Jelšah. To sicer ni bila glavna cesta Celea – Petovia, ampak je bil le njen stranski odcep. O zgodnji naseljenosti pokrajine okrog današnje Ponikve lahko sklepamo torej predvsem zaradi ostankov nekdanje rimske ceste, saj so rimske poti vodile skozi obljudena naselja, ljudje pa so se ob teh poteh naseljevali tudi kasneje.

Točen datum o prvem naselju na tem območju bi težko določili, vendar njena zgodovina sega daleč v zgodnje obdobje srednjega veka. Tudi ime kraja kaže, da Ponikvo lahko uvrstimo med prve s Slovenci naseljene kraje na Štajerskem. Njena nemška oblika, Ponigl, je namreč le slab posnetek starega slovenskega imena.

Ime kraja: Ime Ponikva je slovanskega izvora. Nastalo je iz glagola ponikati in tako dobro označuje nekatere kraške značilnosti pokrajine. Tla so namreč pogosto zvotlenela, polna majhnih krnic in udorov, v katerih voda pogosto ponikne in pride spet na dan na nekem drugem koncu.

V svojem pregledu ponkovške zgodovine pa je župnik ime razložil takole: “V zemeljski notranjosti okoli Ponikve se nahajajo večje votline, zaradi katerih so nastajale globje ureznine, kar je bilo čestokrat ugotovljeno pri gradnji vodnjakov. Snežnica in deževnica, ki se nabirata v podzemnih votlinah, v močnejših izvirkih, običajno v debelini roke, privreta na dan. Tako upravičeno domnevamo, da je ime Ponikva nastalo iz glagola ponikati.

SLOM: Slomškova rojstna hiša ni samo spominska hiša enega velikih mož, ampak je rojstna hiša svetnika. Zato v njej ne želimo le pokazati njegova pomembna dela, ampak poudariti njegovo svetost. Ta se prepleta skozi vso njegovo življenje in delo, učenje in trpljenje. Svetost ni le nek dodatek ostalim krepostim, ampak je temeljna značilnost svetnika. Ljudje so že za časa njegovega življenja čutili, da so preko njega bolj blizu Bogu. Slomškovi zadnji dnevi življenja, njegova smrt 24. septembra 1862 in veličastni pogreb so to le še potrjevali.

Z voljo in ljubeznijo smo obnavljali rojstno hišo našega svetnika, kljub težavam. Zakaj? Zato, da bi lahko v njej prikazali njegovo duhovno bogato življenje, njegovo ljubezen do Boga, slovenskega naroda in Cerkve; da bi vzbujali v njej zanimanje zanj in spoštovanje do tega, kar je bil in storil ter da bi se ob njem navduševali za njegove ideale. ISKRENO SE ZAHVALJUJEMO VSEM DOBROTNIKOM, KI STE POMAGALI OBNOVITI TO HIŠO S SVOJIM DAROM, DELOM ALI MOLITVIJO.

Marijina cerkev na Sladki Gori: Znamenitosti in doživetja Marijina cerkev na Sladki Gori

Marijina cerkev na Sladki Gori

Sladkogorski vinorodni griči obkrožajo biser, romarsko Marijino cerkev, ki so jo naši predniki poimenovali Sv. Marija – čudodelna Mati božja in sv. Marjeta Antiohijska. Nastala je na mestu prvotne cerkve sv. Marjete. Sladkogorski griči so po letu 1738 postali spremljevalci v trumah zbirajočih se množic. Zemeljska skorja je razgrnila nepojasnjeno odkritje v eni izmed jam, ki jih tam pod površinami travnate ruše ob deževju delajo vodni tokovi. Sedanja župnijska cerkev je pomemben spomenik kulturne dediščine na Slovenskem zaradi bogate arhitekture in opreme.

Načrte za svetišče je izdelal Jožef Hoffer. Graditi so jo začeli leta 1743, leta 1754 pa jo je posvetil takratni goriški nadškof Karel Mihael Attems. Oprema svetišča je bila narejena v več delavnicah. Izdelovalec glavnega oltarja še ni znan, stranska oltarja pa sta delo celjskega kiparja in rezbarja Ferdinanda Galla. Tretja kiparska in rezbarska delavnica Janeza Jurija Mersija, ki je prvotno delala v Rogatcu, pozneje pa v Slovenj Gradcu, je izdelala oltarja v obeh kapelicah, obe spovednici in prižnico. Kipi na slemenu fasade in orgelski omari so delo Jožefa Strauba. Orgle je izdelal mojster Janeček iz Celja leta 1755. V cerkvi najdemo delo še enega znamenitega baročnega slikarja Antona Cebeja. Njegovo delo je oljna slika Marijin sprejem v nebesih.

Naročnik poslikave in cerkvene opreme, župnik v Lembergu, Ivan Mikec, ter freskant in načrtovalec oltarjev, Franc Jelovšek, sta s sladkogorskim svetiščem ustvarila prostor za globoko versko doživljanje, ki mu za to obdobje ni primere na Slovenskem. Freske so nastale v letih od 1752 do 1754. Govorica fresk in simbolna govorica celotne cerkve obiskovalca močno nagovarjata, najbolj pa pritegne upodobitev božjepotne Matere božje v glavnem oltarju.

Razgibano zgrajeno svetišče se čudovito zliva v valovito pokrajino. Neobičajno zalomljena streha, elegantni stolpiči, trikrat zalomljena fasada, igriva okna in portali dajejo cerkvi svojevrstno zunanjost. Harmonijo dopolnjuje tudi lepo urejena okolica. Še pred leti samostojna župnija Sladka Gora nima več stalnega župnika. Župnijo upravljajo duhovniki župnije Šmarje pri Jelšah.

Župnijska cerkev Marije vnebovzete v Šmarju pri Jelšah

Prvič zasledimo omembo cerkve leta 1236, nato 1348 in 1495. Tedaj in vse do leta 1612 je bila podružnica pražupnije na Ponikvi, tega leta pa je postala cerkev župnijska. V svoji prvotni obliki je bila še romanska stavba s tako imenovanim vzhodnim zvonikom, novo podobo pa ji je dal barok v prvi polovici 18. stoletja, ko so jo povišali in s prezidavami povečali. Cerkev je bila, kot prikazuje freska v prezbiteriju sv. Roka, nekdaj obdana z obzidjem, ki so ga podrli šele ob zadnji večji prezidavi v letih 1878/79. Takrat so k cerkvi prizidali še dve visoki obzidni kapeli, sv. Križa in sv. Mihaela, ki ji dajeta značilno podobo križa. Župnijska cerkev je zanimiva tudi po svoji opremi. Čeprav se je veliki oltar iz prve polovice 18. stoletja, delo znamenitega slovenskega kiparja Janeza Gregorja Božiča, moral umakniti novemu, psevdoromanskemu, je kot spomin nanj ostal kip klečeče Marije na oblakih v niši nad sedanjim oltarjem. Posebnost v cerkvi je tudi kamniti kip sv. Mihaela, krilatega vojščaka s figurama Rafaela in Gabriela. V cerkveno ostenje sta na zunanji strani vzidani dve nagrobni plošči, spomin na dva moža, ki imata največ zaslug za nastanek tega, kar danes imenujemo šmarski spomeniki.

Čeprav se božjepotni kompleks v Šmarju pripisuje predvsem dr. Mateju Vrečerju, ne gre prezreti, da je postavitev kapelic med drugim temeljila tudi na že postavljeni, danes trinajsti kapeli, kalvariji, ki jo je leta 1735 dal zgraditi tedanji šmarski župnik Janez Jurešič. V času Jurešičevega župnikovanja v Šmarju sta tako župnijska cerkev kot podružnica sv. Roka dobili velik del svoje bogate opreme, kljub velikim zaslugam pa je njegovo življenje ovito v skrivnost. Viri poročajo le, da je v Šmarju pri Jelšah župnikoval med letoma 1700 in 1737, pri njem pa sta kaplanovala oba njegova brata, Blaž 13 let in Jurij 16 let, ki sta se na starost v Šmarje vrnila in tu tudi umrla. O drugem zaslužnem šmarskem župniku, dr. Mateju Vrečerju, je znano nekaj več. Rodil se je leta 1702 v Prežinu blizu Teharja pri Celju, se izobraževal na ruški gimnaziji, zatem pa obiskoval jezuitsko univerzo v Gradcu. Postal je doktor svobodnih umetnosti in modroslovja. Bil je tudi pravi mojster v matematičnih znanostih, menda takrat eden najboljših na Štajerskem, in odličen urar. Z urarstvom se je ukvarjal tudi v času svojega župnikovanja v Šmarju, ure iz njegovega “laboratorija” pa so potovale v najrazličnejše kraje, ena celo v graški astronomski observatorij.

Kraljevi vrelec se nahaja v vasi Spodnja Kostrivnica, ki se razprostira v bližini Rogaške Slatine. Vasico le malokateri poznajo po zdravilnih mineralnih vodah, kar dokazuje tudi keltska broška, ki so jo našli pri enem izmed čiščenju vodnjaka. Danes je broška na ogled v muzeju v Gradcu.

Kraljevi vrelec predstavlja pomembno etnološko posebnost, ki so jo leta 1857 izkopali v živo skalo. V letu 1872 je bil vrelec poglobljen do globine 24 metrov. Vhodni premer vrelca je okoli 70 cm, v globini se razširi na okoli 110 cm. Kraljevi vrelec je obdan z obnovljenim osmerokotnim paviljonom, ki ima novo kovinsko bakreno streho. V vrelec je bila za črpanje vode na globini 20 metrov vgrajena mehanska batna črpalka. Le-ta je bila s pomočjo ekipe potapljačev Jamarske reševalne službe Slovenije dvignjena na površje in obnovljena.
Družina Gotscher je bila ena izmed predzadnjih lastnikov Kostrivniške slatine. Družina je v posebnih glinenih amforah s pečatom prodajala vodo v Egipčanske lekarne kot zdravilo. Družina Kupnik, ki so bili zadnji lastniki, pa so vodo izvažali v Ameriko. Družina je pomembno zaznamovala vas Kostrivnico, saj je ustanovila prvo pošto, ki so jo potrebovali za svoje namene, poleg tega pa je zaposlovala veliko domačinov v polnilnici in na kmetiji.
Ob Kraljevem vrelcu stoji kozolec toplar, kjer potekajo različne prireditve. V njem je na ogled tudi zbirka starega kmečkega orodja. Vrelcu in kozolcu dela družbo še Ignacijev vrelec, ki so ga nazadnje obnovili v letu 1843. Ignacijev in Kraljevi vrelec so obnovili v istem slogu, kot sta bila prvotno narejena. Zanimiva posebnost Kraljevega vrelca je, da njegova voda ob prebavi blagodejno vpliva tudi na kožo.

Prejšnji prispevek
Mladi iz župnije med 4000 ponosnimi kristjani
Naslednji prispevek
Tečaj akustične kitare