Župnijska Karitas je romala na Koroško in Štajersko

Novice
Povej naprej!

Romanje  je bilo včasih dolgo potovanje, oblika pokore za storjene grehe, bila pa so tudi zaobljubljena romanja kot prošnja ali zahvala za Božjo pomoč v stiski. Seveda so še danes romarji na velike razdalje, recimo v Kompostelo, nekateri tudi s kolesom.. Bolj skromni in ne tako pri močeh, pa stlačimo vse dobre namene v en dan in poromamo na štirih kolesih, recimo s kombijem.

Tako smo romali sodelavci župnijske Karitas v soboto 4. novembra z našim duhovnim vodjem župnikom, p. Miranom, ki je prevzel tudi vlogo šoferja in organizatorja. V zgodnjem sobotnem jutru smo se odpeljali proti Koroški, v Radlje ob Dravi. Kot se za romarje spodobi smo pridno molili rožni venec in se priporočali Božji materi in njenemu Sinu, pa tudi zapeli kakšno Marijino. Ko nismo molili smo občudovali s soncem obsijano, jesensko obarvano naravo, ki je sama po sebi hvalnica Stvarniku.

Nekako na sredi poti smo se ustavili v Velenju in v prijetni kavarni nad velenjsko knjižnico popili prvo jutranjo kavico, nekateri pa že drugo.

Nadaljevanje poti nas je vodilo vse bolj proti severu, dokler se nismo v Dravogradu srečali z Dravo, nato pa smo se vozili ob reki in občudovali njene velike vode in zeleno barvo, njeno širino in mogočnost in tako vse do Radelj ob Dravi. Tam nas je pred župniščem pričakal ves nasmejan novi župnik, še pred kratkim duhovni pomočnik v Dravljah, p. Jože Poljanšek.

Po veselih pozdravih nam je razkazal župnijsko cerkev sv.Mihaela. Notranjost cerkve je baročna, triosminski prezbiterij, mrežasto rebrasto obokan, pa še gotski. Na steni prezbiterija sta še freski Marije zavetnice s plaščem in Ane samotretje iz 16. stoletja, ostala oprema pa je baročna. Na glavnem oltarju je seveda upodobljen nadangel sv. Mihael, vodnik nebeške vojske v borbi z zlom. Pred cerkvijo smo si ogledali baročno Marijino znamenje, na stebru je Marijin kip z detetom v naročju, ob stebru pa kipi svetnikov sv Dominika, sv. Roka, sv Jakoba in še ustanovitelja dominikanskega samostana, že razpuščenega, za katerega je bilo to znamenje izdelano.

Po ogledu župnišča smo tam imeli sveto mašo, ki je bila nekaj posebnega. Skupaj z mašnikom, p. Miranom, smo se vsi posedli za eno mizo, kot ena družina in skupaj obhajali sveto daritev. Pomislila sem, da so se tako zbirali prvi kristjani za skupno mizo in lomili kruh.

P. Jože nam je razkazal še bivši gasilski dom z lepo dvorano v prvem nadstropju.

Sledil je štirikolesni vzpon, pod vodstvom p. Jožeta, na 806 m visoki vrh sv. Primoža nad Muto, kjer stoji cerkev sv. Primoža in Felicijana. Cerkev ima mogočen zidan zvonik in še enega manjšega, ki se dviga iz sredine ladje, lesenega s kritino iz lesenih skodel, tako kot je krita tudi vsa cerkev. Od tam so čudoviti razgledi na dolino, na Radeljsko polje in srebrni trak Drave po sredini, preko nje pa na drugi strani višine Pohorja in v ozadju Kamniško-Savinjske alpe. Po poteh sredi zelenih smrekovih gozdov, tu in tam pa kakšen rumeneč macesen, smo se povzpeli še malo više, do 820m visokega vrha Svetih treh kraljev. Tudi tu stoji Božja hiša, zgodnja baročna stavba, v osnovi še gotska, krita s skodlami. V notranjosti smo občudovali obnovljen oltar, ki je čakal, da ga naslednji dan blagoslovi gospod nadškof, ampak mi smo si ga ogledali prvi! Še pogled na staro orjaško lipo pred cerkvijo in že smo se  skozi gozdove in pašnike spuščali v dolino, kjer smo na Muti v Gostilni pri lipi naredili dooolg postanek. Ne bom vas mučila z okusnim jedilnikom, smo pa nazdravili naši kolegici, ki je prav na ta dan praznovala. Sredi kosila je moja soseda pri mizi vzkliknila: škof, škof in skozi vrata je prišel nasmejan sam gospod nadškof Alojzij Cvikl z rdečo kapico na glavi in nas vsakega posebej prijazno pozdravil. To je bilo presenečenje!

Pa ne zadnje. Na poti proti domu smo se nepričakovano ustavili še v Mariboru, kjer nas je pri Sveti Magdaleni pričakal novi župnik univerzitetne župnije, naš nekdanji kaplan p. Marjan Kokalj, sedaj pa tudi predstojnik jezuitov na tem območju. Zopet veselo pozdravljanje. Sledil je še opis cerkve sv. Magdalene, kratko druženje in pogovori, ogled nove Čemažarjeve freske na Domu sv. Magdalene, ki je bila tisti dan dokončana in je tudi čakala na blagoslovitev.

In končno proti domu. Polni vtisov, malo utrujeni smo v temi kar malo potihnili. Bliže Ljubljani smo zopet oživeli, se s hvaležnostjo spominjali vsega doživetega in se z molitvijo zahvalili Bogu, pa tudi p. Miranu za vse srečno prevožene kilometre – ni jih bilo malo – pa še »angelček varuh moj« in že smo bili v Dravljah.

Ali smo res vse to doživeli v enem dnevu?

Toliko lepote, toliko duhovnih doživetij, toliko srečanj in presenečenj!

Bogu hvala za vse!

 

Tekst: Lojzka Milić

Foto: p. Miran Žvanut

Prejšnji prispevek
Na zahvalno nedeljo smo praznovali zakonske jubileje
Naslednji prispevek
Predstavitev in ogled filma Zdravica