Kako čudovite dneve nam je podaril Gospod v letošnjem novembru! In kako lepo je združiti tak čudovit dan z čudovitim romanjem! Napolni ti dušo, duha in telo.
Tako srečo smo doživeli člani župnijske Karitas to soboto, 7. novembra, ko smo s p. Miranom poromali na1220 mvisoki Kum, »zasavski Triglav«, k sveti Neži. Res je, da smo se do vrha pripeljali, smo pa med potjo zmolili rožni venec in še nekaj očenašev za pokojne jezuite, za naše pokojne sodelavce in za vse pozabljene verne duše.
Še pred mašo smo napasli oči na čudovitih razgledih. Tam na vrhu imaš občutek, da imaš vso Slovenijo na dlani: hribi, gore in planine, vmes pa doline v meglicah in vse obsijano z soncem. Seveda se vidi tudi Triglav!
Potem je sledila sveta maša v božjepotni cerkvi svete Neže. Ko je duša polna lepote stvarstva, še bolj goreče moliš in častiš Stvarnika, se mu zahvaljuješ in mu izročaš svoje prošnje. Priporočili smo se tudi sveti Neži, devici in mučenki, katere kip krasi glavni oltar, v beli obleki, s kronico na glavi, z mečem v roki, ker so ji odsekali glavo in palmovo vejico v drugi roki, znamenjem mučeništva. Ob nogah ji sedi belo jagnje, kar njeno latinsko ime, Agnes, tudi pomeni.
Po sveti maši smo še enkrat obkrožili vrh in se razgledovali na vse strani, da bi si vtisnili v spomin to lepoto. Potem pa smo v planinskem domu nahranili še naša telesa.
Težko smo se ločili od vsega lepega in se podali v dolino. Ker je bil dan še s soncem obsijan, smo se odpeljali še do Bogenšperka, kjer smo si z vodstvom ogledali razne zbirke, ki jih hranijo na gradu. Ob res kvalitetni razlagi smo se sprehodili skozi sobe in sobane, kjer hranijo muzejske zbirke, ki so večinoma povezane z življenjem in delom Janeza Vajkarda Valvasorja, ki je bil v 17. stol. 20 let lastnik gradu. Verjetno vsi poznamo njegovo delo Slava vojvodine Kranjske, ki je njegovo življenjsko delo. Vendar je njegovo delo še obširnejše, na raznih področjih, od bakrotiska in grafike do topografije, raziskav jam in Cerkniškega jezera, za kar je dobil priznanje tudi na angleškem dvoru in postal edini član Angleške kraljevske družbe iz naših krajev. Spomnili smo se pa tudi naših jezuitov, ki so v letih 1949 do 1964 v težkih razmerah prebivali v napol propadlem gradu.
Tako tudi kulturno obogateni, smo se podali čudovitemu sončnem zahodu naproti in ta nas je spremljal vse do doma.
Za zaključek smo se z molitvijo zahvalili Bogu, sveti Neži in p. Miranu, ki je varno prevozil vse vijugaste in strme kilometre od Dravelj do Dravelj.
Besedilo: Lojzka Milić
