Po daljšem razločevanju glede destinacije počitnic župnijske ekipe (kakšno od mondenih smučišč, argentinsko poletje, Bruselj, Kalifornija ali morda kar Havaji) je Sveti Duh odločil (in mi z njim), da se vrnemo na običajni “kraj zločina” – jezuitska počitniška hiša v Tisnem na Murterju.
Vse, kar nam je bilo dano doživeti, je potrdilo pravilnost izbire. V ponedeljek smo se na poti ustavili v Zadru in v popoldanskem soncu prisluhnili morskim orglam. Večer smo, kot se za počitnice spodobi, zaključili s tarokom.
Torkovo jutro z oblačnim nebom nas ni prestrašilo, da bi ostali doma, Egon pa je izbral smer: Roški slap na reki Krki. Sonce se je sramežljivo skrivalo za oblaki in le občasno pokazalo svoje žarke, ko smo kot edini obiskovalci v parku kupili vstopnice (“ludi Slovenci”, si je verjetno mislila gospa pri okencu). Ogled slapu je zahteval le krajši sprehod, dan pa se je zdel kot nalašč za pustolovščine, zato smo pustili korakom prosto pot in krenili pa stezi, ki nas je v kratkem pripeljala visoko nad kanjon in nas nagradila s krasnim razgledom. Obenem smo ob informativnih tablah spoznavali zanimivosti o živalih in rastlinah v parku. Pot nas je v določenem trenutku pripeljala na rob parka, na lokalno cesto, kjer so nastale tudi fotografije, s katerimi smo na družabnem omrežju oblikovali nagradno vprašanje. Mimo Oziđene jame z zanimivo zgodovino iz kamene dobe in slapu Ogrlice smo se vrnili nazaj na izhodišče, brez kančka dvoma, da smo si zaslužili kosilo. Le-tega smo si privoščili v manjši družinski pizzeriji v Drnišu. Ker se ni še nikomur mudilo domov, smo se pred vrnitvijo sprehodili še po Vodicah in tam spili popoldansko kavico. Zvečer sta Miran in Egon obiskala tisenskega župnika, Primož pa se je posvetil delu. Dan smo zaključili z zahvalno daritvijo Bogu za vse bogastvo podarjenega dne.
V sredo smo se zbudili v sončno in toplo jutro, po zajtrku pa smo se odpravili proti Vranskemu jezeru. Med sprehodom ob tem ogromnem sladkovodnem jezeru smo na polotočku, kjer so vidni ostanki carinarnice med turškim cesarstvom in mletsko republiko, pri kmetu kupili oljčno olje. Nagovoril nas je mir, ki je vladal ob jezeru, in tudi v nas je legla spokojnost, da smo že začeli sanjati, kako bi bilo v takem okolju opravljati duhovne vaje. Prečiščeni s svežino vetra, ki ni pojenjal niti za trenutek, smo se nato odpravili na severozahodni rob jezera, da bi našli kraj, kjer je Primož, še kot pripadnik jugoslovanske vojske, preživljal zadnje tedne vojaškega roka. Ker je človeški spomin pogosto luknjast, nam je iskanje vzelo več časa, kot smo pričakovali, smo pa bili zato nagrajeni z najdbo Maškovića Hana, najzahodnejše civilne zgradbe iz otomanskih časov. Turška kopel na žalost ni delovala, smo pa zato, po nekem divjem naključju, v lokalu znotraj hana lahko naročili Guinness iz steklenice.
Na poti proti domu smo se v Biogradu na Moru ustavili še na pizzi in kavici. Doma smo nato odmaševali, večer pa še enkrat več sklenili s tarokom – tudi tokrat je imel Egon najmanj sreče v kartah.
V četrtek zjutraj je zmanjkalo časa za kaj več kot pakiranje in pospravljanje, potem pa je klic dolžnosti iz župnije postal preglasen, da bi ga lahko še ignorirali, zato smo vzeli pot pod noge (v resnici avtocesto pod kolesa) in se napotili domov.
Besedilo: p. Primož Jakop
Foto: p. Miran Žvanut