Z današnjim, zadnjim dnem meseca maja se zaključujejo tudi šmarnice in mesec posvečen Mariji. Začetki šmarnične pobožnosti gotovo segajo že pred leto 1815, ko je papež Pij VII. pobožnost meseca maja potrdil in obdaril z odpustki. S pobožnostjo, ki so jo poimenovali Marijin mesec, so začeli v Rimu, od koder se je hitro razširila po vsej Italiji, Nemčiji in Franciji. V Nemčiji je nadomestila praznovanje ob poganskem »majskem drevesu« (Maibaum). Tudi v Sloveniji so jo z veseljem sprejeli.

Med Slovenci se je majniška pobožnost začela v ljubljanskem semenišču na pobudo četrtoletnika Jerneja Lenčka leta 1851, od tod pa se je hitro razširila po vsej slovenski deželi. Besedilo za to pobožnost z naslovom Mesec Marije je že leta 1842 iz francoščine priredil Davorin Trstenjak. Leta 1852 so to marijansko pobožnost obhajali v ljubljanskem Alojzijevišču, leta 1855 so pobožnost obhajali že v romarski cerkvi na Kalobju, leta 1860 v mariborskem bogoslovju. Janez Volčič je leta 1855 napisal knjigo z naslovom Šmarnice, po cvetlici, ki vzcveti v začetku maja, in pod tem imenom se je pobožnost hitro razširila med ljudmi. Ljudje so to pobožnost vzeli za svojo in so jo obhajali pri številnih Marijinih kapelicah, kjer so brali šmarnično branje, molili litanije in peli Marijine pesmi. Še danes je ta navada marsikje ohranjena, čeprav imajo danes po cerkvah šmarnice največkrat med mašo. (vir: https://katoliska-cerkev.si/)

V Dravljah smo letos imeli poleg rednih šmarnic med mašo tudi posebne šmarnice dvakrat tedensko za otroke, nekoliko podobno staremu ljudskemu običaju, da se za šmarnice zbirajo kar ob Marijinih kapelicah in ne v cerkvah. Zbirali smo se v župnijskem paviljonu, otroci pa so se šmarnic izjemno veselili in tudi obisk je bil bistveno večji kot običajno. Redne šmarnice in nedeljske maše pa so popestrili tudi tridnevnica za prvoobhajance in devetdnevnica za birmance. Se že veselimo šmarnic drugo leto!