Že ko sem v začetku devetdesetih prišel v Ljubljano kot študent gozdarstva, sem relativno hitro odkril eno od razlik med domom na podeželju na obronkih Boča in prestolnico, ki sem jo takrat doživljal kot veliko mesto, in ta razlika mi daje misliti še danes. Doma smo takrat, kot vsi sovaščani, živeli tako, da je bilo kmetovanje način življenja, čeprav nas večina ni živela od tega in tudi moja starša sta hodila v službo v bližnje mesto, v Rogaško Slatino. Kljub temu je, kot rečeno, delo na travnikih, polju in v gozdu vedno znova razodevalo temeljno resnico, da se je potrebno truditi, načrtovati in trdo delati že od jeseni, če želiš, da boš prihodnjo jesen žel sadove: gnojenje, oranje, brananje, sejanje in saditev, škropljenje ali na manjših površinah okopavanje, na vrtu velikokrat tudi zalivanje, pokrivanje proti slani, ščitenje pred točo – dela nikoli ne zmanjka. Vendar to ni tisto, kar imam v mislih glede razlike med podeželjem in mestom. Tudi v mestu je potrebno garati, če hočeš živeti in preživeti. Kar imam v mislih, je naslednje: ne glede na to, koliko truda smo vložili v pridelovanje sadov, smo vedno izkušali, da nimamo vseh okoliščin pod nadzorom. Slana, ki v nekaj urah požge cvetove na sadnem drevju; nevihta, ki v nekaj minutah popolnoma zmoči že posušeno seno; toča, ki oklesti vinograd, sadovnjak ali njivo; suša, ki lahko prepolovi vsako letino – ne glede na to, koliko dela smo vložili, smo vedno izkušali odvisnost našega pridelka in posledično našega življenja od nečesa ali Nekoga, ki je večji od nas in v čigar milosti smo nazadnje vsi. In če zmočeno seno niti ni bilo tako tragično (“Tisti, ki ga je zmočil, ga bo tudi posušil”, je vedno govorila mama), se je slaba letina na koruzi ali krompirju precej poznala na družinskem proračunu in posledično tudi na materialni kakovosti našega življenja. To odvisnost od nečesa večjega sem v mestu zaznaval precej manj: ne glede na to, ali je bila slana ali suša, povodenj ali toča, sem vedno lahko šel v trgovino (vedno se je našla kakšna, ki je bila odprta) in kupil, kar sem potreboval – če sem imel denar, seveda! Hitro sem spoznal skušnjavo, da na tisti prostor, kjer smo na podeželju prepoznavali Boga in njegovo vsemogočnost, ki se ne ozira vedno na naše želje, spustim denar, ki me dela od Boga skoraj neodvisnega. Tudi če pada toča, v trgovini vedno dobiš paradižnik in pomaranče; tudi če je suša, v trgovini vedno lahko kupiš kruh. 

Ta skušnjava, tako doživljam, z leti življenja v prestolnici zame ni nič manjša – kvečjemu je vedno bolj živa! Kot župnik v Dravljah pač nimam toliko časa, da bi s p. Frančkom in g. Pircem skrbel vsaj za vrt in vsaj malo izkušal menjavanje letnih časov, sedeč za računalnikom pa lahko hitro izgubim občutek za čas, za letne čase, za logiko narave in za odvisnost od Božje ljubezni. Zato sem vsako leto znova vesel zahvalne nedelje. Postavljena je v sredo novembra, ko se v našem podnebnem pasu vegetacijska doba končuje, ko so že praktično vse rastline obrodile svoje sadove in ko je čas za preštevanje tega, kar smo pridelali in kar smo prejeli. In čeprav naše preživetje večinoma ni več odvisno od tega, kar smo ali česar nismo pridelali na lastnem vrtu ali njivi, je prav, da vsaj to nedeljo skupaj z naravo naredimo obračun in potegnemo črto pod vse, kar smo od lanske zahvalne nedelje prejeli, dosegli, spoznali, se naučili, doživeli in izkusili: veselega ali žalostnega, lepega ali grdega, prijetnega ali neprijetnega, mehkega ali trdega, svetlega ali temnega. Poklicani smo namreč, da vse to prepoznamo kot dar. 

Verjamem, da lahko vsak od nas ob pogledu nazaj prepozna vsaj eno stvar, ki bi jo, če je pač res dar, z veseljem vrnil darovalcu (oziroma Darovalcu), češ da je ne potrebuje, in ne dvomim, da nas ima večina na prvem mestu tega seznama novi koronavirus. A izziv, ki nam ga postavlja zahvalna nedelja, je jasen: vse, če mi je všeč ali ne, prepoznati kot dar! Kristjani živimo v veri v Boga, ki je ljubezen, in ta vera nam odpira prav poseben pogled na življenje in na svet. Nič v njem ni naključnega, čeprav smiselnost tega, kar izkušamo in kar se nam dogaja, ne moremo vedno takoj prepoznati. Za vsem skupaj stoji Nekdo, ki nas ljubi in ki dela nam v prid. Zahvalna nedelja je priložnost, da to prepoznamo in izkusimo: da je vse, kar smo prejeli in imamo, dar Nekega, ki nas ljubi, in da vsaka bolečina in preizkušnja prihaja iz istega koša kot vse tisto, kar nas razveseli in potolaži.

Koronavirus je ustvaril razmere, kot jih še nismo poznali, in marsikdo zahvalne nedelje ne bo mogel prepoznati kot priložnosti za praznovanje. Zaradi tega je še toliko bolj pomembno, da tisti, ki ob preštevanju ugotavljamo, da smo prejeli veliko, vse prejeto prepoznamo kot dar, ki smo ga povabljeni podarjati naprej, in tisto, kar imamo, deliti s tistimi, ki nimajo. 

Nihče od nas ni tako bogat, da ne bi kaj potreboval, in nihče od nas ni tako reven, da ne bi mogel česa podariti – pa čeprav je to samo nasmeh z očmi, ko preostali del obraza zakriva maska; telefonski klic nekomu, ki ga že dolgo nismo slišali; iskren “kako si” nekomu, ki si želi pogovora … 

Ob zahvalni nedelji tako vam in sebi želim, da bi se lahko kljub temu, da nam manjka kaj materialnega, prepoznali in vedno prepoznavali kot neskončno bogate v Božji ljubezni!

župnik p. Primož