Praznik zahvale so poznala že starodavna ljudstva, ki so v znamenje zahvale in prošnje za blagoslov darovala ječmenove snope, poljedelska ljudstva pa so darovala enoletno jagnje. Z nastopom judovstva oziroma z izhodom judovskega ljudstva iz egiptovske sužnosti je zahvala dobila bogoslužni in odrešenjski pomen. Judje se tega dogodka spominjajo ob šotorskem prazniku (prim. 5 Mz 16,13–15 in 4 Mz 29,35–39).
Praznik zahvale je dan hvaležnosti in zahvaljevanja, vendar ne le za letino in pridelke, ki jih je dala narava, ampak tudi za druge darove, npr. za spoznanje, svobodo, dobroto, dom, čas, vero. Zahvala zajema vse naše življenje – vse, kar smo in kar imamo. Cerkev z opozarjanjem na pomen zahvale in hvaležnosti Bogu, stvarstvu in ljudem prebuja in krepi osnovno razsežnost medsebojnih odnosov in jim daje novo kakovost. Najvišja oblika zahvale za kristjane je daritev svete maše, kjer se Bogu Očetu zahvaljujemo za vse, kar nam je podarjeno. Sveta maša je prošnja in zahvala ob enem, zato je praznovanje zahvalne nedelje povezano z bogoslužnim obredom.
Zahvala bližnjemu pomeni utrjevanje dobrih vezi in graditev občestva. Hvaležnost Bogu spominja na Darovalca dobrega.
|
ŽUPNIKOVA MISEL OB ZAHVALNI NEDELJI “Bogu hvala, da imamo zahvalno nedeljo, da sem spodbujen k razmisleku, za kaj sem hvaležen.” Tako nekako sem se počutil, ko sem se spomnil, da je dobro, da kot župnik ob zahvalni nedelji kaj napišem. Razlogov za hvaležnost in za zahvaljevanje je namreč veliko. Naj se omejim na tri: 1. zelo sem hvaležen za priložnost, da lahko opazujem, kako Sveti Duh razpihuje dogajanje v naši župniji in kako je v njej zato vedno več dogajanja, ki ni odvisno od mene, župnika. Skrinjica za predloge na robu mize za tisk počasi začenja služiti svojemu namenu, veliko idej se rojeva na srečanjih ŽPS, in na splošno ugotavljam, da je veliko pobud, ki niso zrasle na mojem zelniku. Nekatere so se že uresničile, veliko jih na to še čaka. Prav tako je veliko idej, glede katerih je bilo moje edino delo to, da omogočim prostor, da se uresničijo: družinska kateheza, odrasli skavti, nova zakonska skupina … 2. iz prvega razloga izhaja drug: hvaležen sem za vse ljudi, ki se v naši župniji počutite doma. Čeprav me včasih obhajajo skrbi, kam bomo z vsemi skupinami, se zavedam, da so to sladke skrbi in da ni samoumevno, da so pri nas ozko grlo prostori – če bi jih imeli več, bi lahko sprejeli še več skupin. Težko opišem, kako lepo mi je pri srcu, ko nekdo, ki ni iz naše župnije, pa je tukaj obiskoval verouk, nekaj let kasneje opisuje, kako dobro se je imel na pripravi na birmo in s kakšnim zanimanjem je poslušal v šoli, ko so se učili o jezuitih, pa je lahko dodal, da jih sam osebno pozna: ali pa, ko nekdo, ki je prej živel v Dravljah, zdaj pa ne več, reče: “Enkrat pri jezuitih, vedno pri jezuitih.” 3. hvaležen sem tudi za vse vas, ki v naši župniji tako ali drugače sodelujete, ker se zavedam, da tudi to ni samoumevno. Ne delam si utvar, da je v obeh cerkvah, okoli njiju ali v župnišču vse narejeno in urejeno, sem pa vesel, ko vidim, da število takih, ki ste pripravljeni sodelovati pri življenju župnije, vztrajno raste. Res je sicer, da več ko nas je, več se bo potrebno pogovarjati, usklajevati in sodelovati, ampak obenem še vedno velja tudi stara modrost, da “več kot nas je, bolj je veselo.” Naj bo zahvalna nedelja za vsakega od nas priložnost, da premislimo, kar v času od lanske zahvalne nedelje od Boga prejemamo vsakodnevno, tedensko, občasno ali pa smo prejeli le enkrat, pa nam to ostaja. Kdo ne zna biti hvaležen, bo nesrečen, četudi ima veliko, kdor pa se zna zahvaljevati, bo srečen, četudi bo imel malo. p. Primož |
