ŽUPNIKOVA MISEL OB ZAHVALNI NEDELJI

Spet smo dočakali zahvalno nedeljo, ki nas še enkrat več vabi k premisleku o naši obdarovanosti in o temu primerni drži hvaležnosti.

Že dobro leto in pol naša življenja v marsikaterem pogledu kroji koronavirus covid-19 s svojimi grožnjami in posledicami. Verjamem, da med nami ni osebe, ki ne bi na vsaj en način občutila takšne ali drugačne omejitve ali kar osiromašitve svojega življenja v primerjavi s tem, kar smo poznali pred lanskim februarjem. Ob tem lahko hitro doživimo tudi, da v resnici ni kaj dosti stvari, za katere bi pravzaprav sploh lahko bili hvaležni. Toliko tega, kar smo prej imeli, nam je zdaj odvzetega; toliko tega, kar smo mislili, da bomo imeli vedno na razpolago, se je pokazalo kot krhko in izmuzljivo.

Kot kristjan verjamem v neizmerno Božjo ljubezen do nas. Prav tako verjamem, da je Jezus takrat, ko je v priliki o pšenici in ljuljki gospodarju njive položil v usta besede “Nikakor ne pobirajte ljuljke že zdaj, da morda med pobiranjem ljuljke ne izpulite z njo vred tudi pšenice”, želel opozoriti, da Bog ne presoja in plačuje naših del že zdaj, temveč da nas bo sodil na koncu. Koronavirusa in posledic njegovega obstoja torej ne vidim kot nekakšne Božje kazni za naše ravnanje, ker to preprosto ni v skladu z evangelijem. Kaj torej narediti s tem koronavirusom in kako vrednotiti njegove posledice? 

Če se kot jezuit skušam vedno zgledovati po našem očetu Ignaciju in njegovi spodbudi, da bi v življenju vedno iskal “magis”, se pravi, nekaj več in nekaj bolj, izkušnja modrih starejših sobratov kaže, da magis ni vedno samo v dodajanju in kopičenju, ampak da je včasih ta magis, ta “več” mogoče najti samo tam, kjer je nečesa drugega manj. Da je manj včasih več. To še posebej velja, ko gre za to, da bi se kakšni stvari želel bolj posvetiti in se vanjo bolj poglobiti. Na poseben način pa v teh časih doživljam, da so omejitve, ki mi jih nalaga koronavirus s svojo epidemijo, priložnost, da grem na globlje v svojem premisleku glede odnosov: do sebe, do bližnjega, do stvarstva, do Boga. Ker se ne morem več popolnoma prosto gibati kjerkoli po našem planetu, sem prisiljen, da ponovno ovrednotim to, kar mi je dovoljeno, ter poglobim svoj odnos z vsem, kar me obdaja tukaj in zdaj. Takšna in drugačna potovanja so mi lahko v preteklosti predstavljala bolj beg pred samim seboj in pred vsem, kar je boleče, neprijetno in težko, kot pa vir obogatitve ter novih vtisov in spoznanj. Sam pri sebi presenečen spoznavam, da več kot petsto let za Kolumbom odkrivam Ameriko, ko ugotavljam, da za srečo v resnici ne potrebujem veliko in da se glavnina mojega zadovoljstva najde v dobrih odnosih z vsem in vsemi, ki me obdajajo. Da se mi kot resnična potrjujejo spoznanja, da so za srečno življenje bistveni globoki in pristni odnosi, kot to opiše Robert Waldinger, odgovoren za več kot 75 let trajajočo raziskavo “Študija odraslega razvoja” na ameriški univerzi Harvard. Da mi, kot zagotovo še marsikomu od vas, ni toliko pomembno, kam grem, kot to, s kom grem. Da “ni važno, kam letiš, ampak, kdo te na letališču čaka”, kot pravi raper Ntoko.

Ob omejitvah, povezanih s koronavirusom, tako ugotavljam, da je prav in dobro, da sem hvaležen za vse dobro in lepo, ki ga prejemam in spoznavam v osebah in po osebah v mojem življenju. Da je prav in dobro, da sem še posebej pozoren in hvaležen za vse tiste osebe, ki so najbližje temu, da jih vzamem za samoumevne. Da je prav in dobro, da ne nasedam skušnjavam, ki mi srečo obljubljajo v stvareh, ki si jih ali si jih bom lastil, ter v njihovem kopičenju. 

Naj bo torej letošnja zahvalna nedelja, ki jo obhajamo na robu novega epidemiološkega prepada, priložnost, da obudimo hvaležnost za vse odnose, ki bogatijo naše življenje bodisi s tem, da nas oblikujejo v hvaležne obdarovance, bodisi s tem, da se lahko v njih učimo ravnati kot velikodušni darovalci. Ob tem bodimo še posebej pozorni in sočutni z vsemi tistimi, ki jih je življenje ranilo do te mere, da še ne zmorejo biti hvaležni za vse.

    p. Primož