V nedeljo 20. maja 2012 sta jezuita p. Albert Bačar in p. Ivan Bresciani izrekala slovesne zadnje zaobljube v cerkvi Kristusovega učlovečenja v Dravljah. 

Z zadnjimi zaobljubami se jezuit dokončno zaveže pokorščini, uboštvu in čistosti in se da na razpolago papežu za razna poslanstva, ki jih papež zaupa Družbi Jezusovi. Ob tem jezuit tudi zaključi formacijo, ki traja približno 20 let, tako postane polnopraven član Družbe Jezusove in s tem dobi pravico do imenovanja na bolj odgovorna mesta v Družbi.

Slovesno sveto mašo je ob somaševanju sobratov jezuitov vodil provincial slovenske province Družbe Jezusove p. Milan Bizant. V homiliji je poudaril pomembnost zaobljub, ki niso neko omejevanje svobode, ampak orodje, po katerem se jezuit polno preda Bogu in ob tem svobodno zaživi.

Nato sta ob molitvi »Glejte, Jagnje Božje« p. Albert in p. Ivan pred Najsvetejšim, patrom provincialom, sobrati jezuiti, starši, sorodniki, prijatelji in ostalim cerkvenim občestvom izrekla zaobljube. Dogodku primerno je bilo tudi bogoslužno petje, številčen zbor je z ubranim petjem dodal slovesnosti še dodaten čar. K temu pa so pripomogli tudi draveljski pritrkovalci s slovesnim potrkavanjem.

Po končani sveti maši so prisotni imeli priložnost druženja ob pijači in jedači na trgu sv. Roka, ki je bil za to slovesnost posebej okrašen, draveljska mladina je postavila mlaje.

P. Albertu in p. Ivanu želimo obilico Božjega blagoslova pri nadaljnjem delu.

***

 

FORMACIJA PATROV ALBERTA IN IVANA V DRUŽBI JEZUSOVI

Z zadnjimi ali slovesnimi zaobljubami v Družbi Jezusovi jezuit

zaključuje obdobje predpisane formacije

in postane njen polnopravni član.

Na kratko o njuni poti pri jezuitih.

 

 

Prvi dve leti formacije je noviciat, čas za poglabljanje duhovnega življenja, za preizkušanje samega sebe v redovnem življenju in za spoznavanje Družbe Jezusove. Albert in Ivan sta v noviciat vstopila jeseni 1993 in ga skupaj opravljala v Mariboru.

Ob zaključku noviciata jezuit naredi večne zaobljube čistosti, uboštva in pokorščine. Te prve zaobljube so privatne: jezuit se zaveže, da jih bo izpolnjeval, Družba pa se zaveže, da ga formira. Prvim zaobljubam sledita dve leti študija filozofije, ki sta ga Albert in Ivan opravljala prav tako skupaj, na ljubljanski Teološki fakulteti, a živela v skupnosti v Dravljah.

Filozofiji sledita nekaj let magisterija, čas, ko se mlad jezuit bolj vključi v konkretno pastoralno delo province: Albert je dve leti delal magisterij v Ljubljani, v na novo nastajajočem Duhovnem središču sv. Jožefa na Poljanah, Ivan pa ga je opravljal najprej dve leti v Dravljah kot učitelj verouka in nato še dve leti v Centru Aletti v Rimu.

Sledijo tri leta študija teologije, ki se zaključijo s pripravo na duhovništvo. Albert je teologijo študiral na jezuitski fakulteti Sankt Georgen v Frankfurtu in bil leta 2002 posvečen v duhovnika, Ivan pa je teologijo študiral na Gregoriani v Rimu in bil leta 2004 posvečen v duhovnika.

Po duhovniškem posvečenju sta bila oba zaobljubljenca spet poklicana v Ljubljano: Albert je štiri leta pastoralno deloval v Duhovnem središču sv. Jožefa, pomagal v župniji Fužine in skrbel za jezuitsko spletno stran. Ivan je tri leta deloval kot kaplan v župniji Dravlje.

Po letih pastoralnega dela spet pride študij, specializacija: Albert je v štirih letih v Rimu na Gregoriani opravil podiplomski študij psihologije, združen s praktičnim terapevtskim delom. Tudi Ivan je podiplomski študij opravil na Gregoriani in magistriral iz duhovnosti.

Zaključna stopnja formacije jezuita je tretja probacija, pomemben čas približno enega leta. V njem se jezuit umakne in ponovno pregleda osebno zgodovino poklica in Gospodu izroči vse svoje življenje. Po končani tretji probaciji zaprosi Družbo, da ga sprejme. Albert je tretjo probacijo opravljal med 2010 in 2011 v Dublinu na Irskem, Ivan pa med 2009 in 2010 v Sydneyju v Avstraliji. Trenutno živita v naslednjih skupnostih: P. Albert Bačar je član skupnosti sv. Jožefa na Poljanah v Ljubljani, kjer deluje v Duhovnem središču sv. Jožefa kot psihoterapevt, duhovni asistent Mladinskega informacijskega centra in skrbi za duhovne poklice. P. Ivan Bresciani je član skupnosti Kristusovega učlovečenja v Dravljah v Ljubljani in je draveljski župnik.

1. Kaj so zaobljube?

Z zaobljubami želimo Bogu javno izraziti vso svojo ljubezen in predanost. Slovenska beseda zaobljubiti želi še posebej povedati prav to. V njej je glagol ljubiti. Ko želimo dati nečemu trdnost in gotovost, naredimo to s predpono ob, npr. stati-obstati, delati-obdelati, krožiti-obkrožiti. Pri ljubiti-obljubiti tako poudarimo trajnost ljubezni: to ni kar tako – kar si ob-ljubil, to drži. Z besedico za, v za-ljubiti, pa poudarimo, da gre za osebno, globoko in čisto ljubezen, gre za zaljubljenost. Tako tisti, ki izrazi trajno in zvesto ljubezen, ob-ljubi in se za-ljubi, in ko se ves preda, se za-obljubi. Po tem razmišljanju so zaobljube izraz najvišje, najgloblje in osebne nepreklicne ljubezni do Boga, v krščanstvu do Troedinega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha. Ker je človek ljubljen v trojni ljubezni Boga, mu želi prav s to trojno ljubeznijo odgovoriti: z vsem srcem, vso dušo in z vsem telesom.

2. Kakšne zaobljube poznamo pri jezuitih?

Prve, ki so preproste, in zadnje, ki so slovesne. Prve naredi novinec po dveh letih noviciata. Napravi tri običajne in preproste: pokorščine, uboštva in čistosti. Obenem pa obljubi, da bo vstopil v to isto Družbo. In to se zgodi, ko član reda, ki je prestal vse preizkušnje, šel skoz celotno duhovno in intelektualno formacijo in določeno prakso, zaprosi za zadnje zaobljube, da ga ta ista Družba dokončno sprejme za polnopravnega člana. To pa traja kar nekaj let.
Zakaj dvojne zaobljube? Pri prvih se novinec z zaobljubami s svoje strani trajno posveti samo Bogu. Družba pa mu da vso svobodo in ga ne veže nase, ker ga še ne pozna dovolj in tudi on je ne pozna dovolj. Iz izkušnje ve, da bosta šele čas in prehojena vzgojna pot pokazala, ali je to resnično njegova pot.
In v čem je še razlika med prvimi in zadnjimi? Pri prvih član izreče tri zaobljube, pri zadnjih pa jezuit izreče še četrto, ki je dana papežu. S to zaobljubo se jezuit da na razpolago papežu za razna poslanstva, ki jih papež zaupa Družbi.
To je uvedel že sv. Ignacij na temelju svojih izkušenj, ko je s prvo skupino devetih prijateljev po nekaj letih skupne duhovne poti prišel do globokega enoglasnega spoznanja. Namreč, spoznali so, da Jezus želi, da se z zadnjimi in slovesnimi zaobljubami popolnoma izročijo Njemu in resnično postanejo njegova Družba. Želeli so tudi, da se vsega dajo na razpolago papežu, v katerem vidimo Kristusovega namestnika na zemlji.

3. Kdaj se pri maši izpovejo zaobljube?

V katerem delu maše se izrečejo obljube? Jezuitski red pa je ohranil Ignacijevo navado: da se zaobljube izrekajo pred svetim obhajilom. Zavedajo se, da je v tem trenutku med njimi živi Jezus, njemu se namreč zaobljubijo. Albert in Ivan sta torej izrekla zaobljube pred p. provincialom, sobrati jezuiti, pred duhovniki, redovnicami in redovniki, pred domačimi in prijatelji in znanci in vpričo vseh vernikov. To sta storila po končani molitvi „Glejte, Jagnje Božje“, ko je p. provincial dvignil veliko hostijo in jo držal, medtem pa sta Ivan in Albert kleče pred Najsvetejšim izpovedala na glas svoje zaobljube, ki sta jih potem osebno podpisane izročila v roke p. provincialu, ki jih sprejema v imenu jezuitskega vrhovnega predstojnika. Nato se nadaljuje maša kot po navadi.

Vsi jima resnično želimo in molimo, da bi to, kar je Jezus v njiju začel, tudi nadaljeval.

 

Foto: Jernej ANDROMAKO, Tomaž CELAREC in Jernej GREBENC