Kaj skupnega imajo skladatelj, slikar in maratonec?
Draveljski duhovni večer, ki je bil na Valentinovo, je do zadnjega kotička napolnil dvorano nove cerkve. Nekatere je privabil naslov »Moliti drugače«, druge ustvarjalci. Večer so ga oblikovali: Janez Briški, glasbenik, ki je pred tremi desetletji začel voditi mladinske pevske zbore v Dravljah; Jošt Snoj, duhovnik in akad. slikar, ki je tudi duhovni vodja skupnosti Emanuel, in jezuit p. Miran Žvanut, maratonec, ki je bil tudi naš kaplan, zdaj pa se v Mariboru posveča študentski pastorali. Večer je vodil Peter Svetina.
Prvi je spregovoril p. Miran Žvanut in zbranim postavil vprašanje, ki se je mnogim porodilo ob vabilu na ta večer. Je med tekom mogoče moliti? P. Žvanut se je vrnil v čas študija na Irskem, ko je eden izmed kolegov vsak dan ob isti uri ne glede na vreme odhajal teč. Ker je tudi sam rabil veliko gibanja, je začel teči še sam in 5. maja 2003 odtekel svoj prvi maraton v Belfastu. Tek mu je postal del molitve, osebne povezanosti z Bogom. Da mu tek ne bo pomenil le fizične aktivnosti, ampak da bo to njegova molitev, se je odločil. Kasneje je tekel na dobrodelnem teku za otroke v Afriki in še marsikdaj, marsikje. Tu pa se postavlja vprašanje, ali lahko tudi s telesom molimo. Spomnil nas je na jezuita, indijskega plesalca, ki je bil pred leti v Dravljah. Njegov ples pred oltarjem je bila molitev. Spomnil nas je na svetopisemski Davidov ples in na razne oblike molitve v noviciatu, npr. molitev v hoji. Včasih človek ne more ubesediti svoje molitve, takrat lahko moli s svojim telesom. Med tekom pa človek doživlja lepoto, napor, duhovni boj, ki se najbolj bije med 35. in 36. km maratona, takrat bi najraje prenehal – a greš naprej. Tek mu pomaga na duhovni poti. Doživlja veselje in jok, ko daruje molitev za koga, ki je v težki situaciji in z besedami ne more več izraziti tistega, kar želi, takrat pride na vrsto telo, s telesom je takrat še mogoče moliti. Vsakdo lahko najde izziv zase in poveže svoje molitveno življenje z duhovnostjo. Najmočnejša izkušnja mu je bila maraton, na katerega se je dobro pripravil a nanj zaradi bolezni ni šel. Tu se je zaustavil ob vprašanju, kaj je primarno, kaj mu je Bog hotel s tem povedati. Svoje razmišljanje je končal z ugotovitvijo, da je zanj tek sredstvo, ki mu pomaga, da išče lepoto v sebi.
Svoja doživljanja pa si tudi zapisuje. Nekaj odlomkov iz njegovih tekaških esejev je prebral Peter Svetina; skavti in tekači, ki so bili v dvorani, pa bi te njegove zapise prav gotovo radi tudi sami brali.
Glasbenik ne uporablja veliko besed, izraža se z glasbo. Tudi Janez Briški, profesor kitare na glasbeni šoli, po Božji milosti glasbenik, ki mu je dano upesnjevati psalme in pisati svoje pesmi in hvalnice. Poznamo jih tudi Draveljčani, prepeval jih je z mladinskim zborom in z zborom Stopinje. Skupaj z njimi so njegove pesmi izšle na zgoščenki Pesem ti pojem. Vprašanje, ali je lahko glasba tudi molitev, ni bilo zastavljeno, nanj smo si odgovarjali sami ob poslušanju njegovih verzov: »Edino ti, Gospod, edino ti si pot, / edino ti, Gospod, si z nami vsepovsod, / edino ti, Gospod, si prava pot…« Pripovedoval je, kako je izbiral besedila: psalme, pesmi Marjetke Smrekar, pisal svoje in poskušal besedilo najprej zapeti. Če se je zatikalo, je kje spremenil besedo, da je bilo bolj spevno. Pisal je ponavadi ponoči, ker rabi ustvarjalno tišino in kadar mu je delo steklo, ga je gnalo, da jo je dokončal. Zgodilo pa se je, da je začel uglazbljati tudi pesmi, s katerimi ni našel pravega stika in je pesem odložil. Zanimiv je bil njegov odgovor na vprašanje, kdaj ve, da je glasba molitev: »Če se me dotakne nekaj dobrega, je to molitev, to začutim.«
Duhovnik in slikar Jošt Snoj je pred zbrane postavil tri svoja platna: podobo Kristusa, milo obličje z dobrotnimi očmi; Kristusa pogreznjenega v molitev, podobo Svete trojice (Oče, ki je zadnja skrivnosti), k tej sliki se vedno znova vrača. In križ, ki ga je naredil za bolniško župnijo. Svoje razmišljanje je začel z evangelijem tega dne, z besedo »efeta«, odpri se – da bi slišali in razumeli Božjo besedo. Slika pa je upodobljena beseda, da bi z njo preko gluhote videli in okušali Božje skrivnosti, ki so nam zakrite. Ustavili smo se ob vsaki izmed slik in slišali, da slika nagovarja tako kot beseda. Če je slikar prosojen za Božjo besedo, potem bo slika nagovorila človeka. Če podoba ne izraža usmiljenja, je zgrešena. Ustavili smo se ob sliki Kristusa, kjer je njegov pogled tista točka, ki nas pritegne. Sporočilo te slike je, da ob meditaciji začutiš, kako noro On zaupa vate, da začutiš Božje usmiljenje. Če te nagovarja, je slika dobra. Spregovoril je tudi o molitvi. Navadno govorimo, premišljujemo v sebi, a moramo dati tudi prostor sv. Duhu. To lahko vzbudi tudi podoba, vzbudi tvoje misli, tvojo ranjenost. Ko utihnemo, smo poslušalci, odvisni od trenutka, od sv. Duha. Ob tem je spomnil na misel Serafima Sarovskega, ki pravi: »Cilj človeka je v vse večjem prejemanju sv. Duha.« Ob križu je spregovoril o pomenu križa, da se vživiš v Kristusovo trpljenje in mu daruješ svoje. Ob križu tudi ozdravljamo. Kristus na križu, ki nam ga je predstavil, je mil in vabi. Slikar je povedal, da je bil presenečen, ko ga je videl narejenega, ko ga je pogledal.
Po tem bogatem večeru se je, najprej obotavljaje in počasi, odprlo veliko vprašanj o molitvi. Gostje so govorili iz svoje izkušnje, slišali pa smo tudi izkušnjo maratonke, koliko rožnih vencev je zmolila med tekom in kako so ji posamezne desetke pomagale prebroditi krizo na 35. kilometru. Večer je izzvenel v spoznanju, da molitev niso samo molitveni obrazci, da je bistvo molitve biti neprenehoma v stiku z Bogom, da je treba priti do otroške preprostosti in da prideš pred Boga, kakršen si, ter da je že samo zavedanje Božje navzočnosti molitev.
Besedilo: Marinka SVETINA
Foto: Tomaž CELAREC
