Velikonočna vigilija in prejem zakramentov (v mojem primeru sv. birme in prvega prejema obhajila) sta bila zame zelo živa izkušnja, ki se me je zelo dotaknila. Bila sem v vznemirjenem pričakovanju in spraševala sem se, kaj bom doživljala v trenutku prejema zakramentov. Hvaležna sem, da sta bila trenutka prejema obeh zakramentov zelo polna in živa in tisto, kar sem doživljala, sem lahko ubesedila šele prihodnji dan. Takrat so bili samo živi občutki. 

Ob prejemu zakramentov so mi odzvanjale besede p. Mirana med pridigo; o tem, kako nas Kristus osvobaja, kako nam prinaša svobodo, duhovno svobodo. Svobodo, ki pomeni nenavezanost na zunanje okoliščine, na to, ali je ta trenutek srečen/ugoden ali neugoden ali boleč. O tej svobodi nam je med mašo velikega četrtka govoril že p. Egon, ki je govoril o tem, kako je Jezus lahko umival noge učencem, ker je bil svoboden, ker ni bil obremenjen z družbenimi konvencijami. In kako smo tudi mi povabljeni v to svobodo. P. Miran je povedal tudi pomembno misel, da svobodni ne postajamo tako, da si nekaj dodajamo, temveč da odlagamo. Ta misel me je močno nagovorila. Odlagati in postajati svoboden, vstopiti v polnost tega trenutka, prenehati živeti v preteklosti ali skrbeti o prihodnosti, biti v polnosti tukaj. To nam podarja Kristus, je povedal p. Miran. Med prejemom obhajila sem čutila, kako se ta polnost razodeva v meni in vseh nas; kot da bi nas preko kruha, ki postane Telo, presvetlila ta Kristusova polnost in nas osvobajala. Kako preko prejema obhajila odlagamo vso navlako, vse malenkostne skrbi in omejenost uma in vstopamo v svobodo, ki nam jo prinaša Kristus.

Kasneje sem se spomnila na besede Marka Ivana Rupnika, ki sem jih “po naključju” poslušala dan pred vigilijo. V predavanju govori o evharistični molitvi Janeza Zlatoustega in Bazilija Velikega, ki jo vzhodne cerkve še danes uporabljajo med evharističnim bogoslužjem. V tej molitvi ni rečeno, naj se kruh in vino preobrazita (transformare), pretvorita (transustanziare) ali spremenita (cambiare) v Kristusovo telo in kri, temveč je uporabljena grška beseda anadoksai, ki pomeni razodeti (manifestare). Torej, “Oče, pošlji svojega Svetega Duha, da bosta ta kruh in vino razodela telo in kri našega gospoda Jezusa Kristusa.” To pomeni, pravi Rupnik, da je Kristus že v kruhu, gre se le za to, da se razodene (“si trata solo di manifestarlo”). Rupnik opozori na Pavlovo pismo Kološanom, 1,16-17, ki pravi: “16 …kajti v njem je bilo ustvarjeno vse, kar je v nebesih in kar je na zemlji, vidne in nevidne stvari, tako prestoli kakor gospostva, tako vladarstva kakor oblasti. Vse je bilo ustvarjeno po njem in zanj. 17 On je obstajal pred vsemi stvarmi in v njem je utemeljeno vse…” Maksim Izpovedovalec komentira te besede tako: v vsem stvarstvu je Beseda pustila svojo kodo (“il suo codice”). Pravi Rupnik: “Če odprem materijo (in to počnemo umetniki), kaj bomo našli v njej? Kodo Logosa, Besede. Kaj to pomeni? Če dešifriram, kaj pomeni ta koda, vem, kam mora iti materija, kakšna je volja materije. Kajti materija ima svojo voljo. Mi ne verjamete? Vzemite kamen in poskusite ga odpreti. In videli boste, da če ne boste vstopili v dialog z njim, se ne bo odprl. Ne gre za silo, ampak za umetnost, za modrost (sapienza). Če odprem materijo, je v njej zapisano, kam želi iti materija. In kam želi iti? Kaj želi postati? Razodetje (manifestazione), torej meso Besede, ki je v njej. Želi razodeti Kristusa. Zakaj? Ker je bilo vse ustvarjeno po njem (in vista di lui), da bi se on razodel. Kako pa se je Kristus razodel? Kot nenavadna sila, kot energija, kot nekaj metafizičnega? Ne. Kot dojenček iz Betlehema. Kot človek iz Nazareta. Kot človek, v človeškem mesu. Torej, vsa materija sveta je usmerjena k temu, da postane Kristusovo telo. Da bi ves svet razodeval Kristusa. /…/ Ne gre za to, da Kristus naseli kruh med evharistijo, ne, med evharistijo se razodene, se razkrije (si svela), Kristus kot kruh, kruh postane Telo, razodene se kot Telo, a je že notri, nič se ni dodalo.” Nič se ni dodalo, razodelo se je. Tako kot nam je govoril p. Miran; svoboda ni v dodajanju, ampak v odlaganju, da lahko zasije pristno, resnično. Med prejemom zakramentov sem začutila prav to, to odlaganje in presvetlitev od znotraj. 

Tudi naša srečanja katehumenata sem doživljala v tem duhu; ne kot dodajanje, ampak kot odlaganje. P. Miran je za nas držal odprt in sočuten prostor, kjer smo lahko govorili iz sebe, iz svoje pristnosti. Tudi ko smo prebirali in spoznavali vsebino vere, smo jo spoznavali tako, da smo začutili njen odmev v sebi, njeno nagovarjanje resničnega v nas in ne kot dodajanje umskih konceptov. Bila so dragocena srečanja.  

Zaključim naj še z izkušnjo skupnosti, ki mi jo je prinesla velikonočna vigilija; poleg doživetja svobode sem začutila, prav tako zelo pomembno, da v svobodo stopamo skupaj, kot skupnost, da zelo intimen trenutek srečanja z božjim doživljamo skupaj. Kasneje sem začutila, da je to tisti pečat krščanske duhovnosti, tisto, kar jo razlikuje od drugih: to je duhovnost skupnosti. Biti odprt drugemu, poiskati pogled drugega, namesto umikati pogled, spregovoriti z neznancem, če začutimo navdih, ne umolkniti, ker, “Kaj pa si bo mislil?”, deliti z drugimi svoje življenje in svoja doživljanja, delati skupaj, delati za skupnost. To je sploh v današnji družbi večini nam zelo tuje, ko se, sploh v meščanskem okolju, izgubljajo tudi najosnovnejši elementi medsebojne povezanosti, kot je pozdrav soseda na stopnišču bloka. Jezus pa nas ne vabi zgolj v prisrčen pozdrav na stopnišču ali ulici (čeprav se s tem lahko začne!), temveč še globlje, v zaupanje in odpiranje, v medsebojno ljubezen. Globoko povabilo, za katerega prosim, da bi nam bilo dano zares se mu odpreti in voditi. 

Hvala p. Miranu, župniji Dravlje, vsem, ki ste pripravili čudoviti sobotni obred in vsem, ki ste nas tako srčno sprejeli v občestvo! 

Ana 

Ko sem se prijavil na katehumenat, nisem točno vedel kaj pričakovati. Pol leta, kolikor traja, se je na začetku zdelo kot dolgo obdobje, vendar je na koncu še prehitro minilo. Petkova srečanja niso bila le verouk za odrasle, ampak prijetno druženje, ob katerem sem tudi duhovno zrasel, v prihodnosti pa jih bom zagotovo pogrešal. Zahvalil bi se župniku p. Miranu za čudovito uvajanje v vero, ostalim katehumenom za pozitivno vzdušje ter celotnemu draveljskemu občestvu za prelepo velikonočno vigilijo in topel sprejem, ki mi bo za večno ostal v spominu.

Maksimilian

Po zaključku katehumenata lahko rečem, da mi je pravzaprav spremenil življenje. Nikoli prej se nisem pretirano ukvarjala z vero, z duhovnostjo. Potem pa me je moja bolezen praktično prisilila, da spremenim pogled na svet, da se poglobim v svojo dušo, da se začnem bolj zavedati sveta in ljudi okoli sebe in da verjamem, da ima vse nek smisel in namen. Katehumenat mi je pri tem zelo pomagal. Poleg učenja o veri in krščanstvu smo se pogovarjali o smislu življenja, različnih pogledih na stvari, o tem kako biti boljši človek, kako ceniti življenje, in številnih drugih temah. Vsak petek je prinesel nove zanimive debate in neko novo spoznanje. Najlepše se zahvaljujem patru Miranu, za vse misli, razmišljanja, vero in življenjske modrosti, ki nam jih je predal. Ta spoznanja me bodo spremljala celo življenje in ga bogatila na vsakem koraku. Hvala tudi vsem katehumenom, ki so z mano delili to pot in svoja razmišljanja. Prejem zakramentov na Velikonočno vigilijo pa je bil izredno lep zaključek (ali šele začetek) te poti, ki me je navdal z nepopisno lepimi čustvi, hvaležnostjo in ljubeznijo. Bog je ljubezen in ljubezen vseh oblik je smisel življenja.

Špela

Več o velikonočni vigiliji, si lahko poglerate na TEJ povezavi.