Na pot smo se podali v soboto, 1. junija, seznanjeni s smerjo in namenom romanja: obujali bomo spomine na dva duhovnika, ki sta bila tesno povezana z našo župnijo, obenem pa prosili božjega blagoslova in Marijinega varstva za našo župnijo, za vse naše domače in za nas same. Zato smo že na začetku romanja zmolili jutranje molitve in Veseli del Rožnega venca. Prav gotovo smo bili nekaj tega blagoslova deležni že na poti, v obliki lepega vremena, ki je bil pravi čudež sredi vseh deževnih dni. Nadaljnji blagoslov pa je bilo srečanje z lepoto stvarstva, z dobrimi ljudmi in s spomini na dva moža, ki sta s svojim življenjem in delom veliko prispevala umetnosti in kulturi našega naroda.
Slikarja profesorja Staneta Kregarja, ki je bil rojen leta 1905 v Zapužah pri Dravljah, poznamo že iz domače župnije, najbolj po Marijini sliki, ki jo lahko občudujemo pri vsakokratnem obisku draveljske cerkve. Na romanju pa smo ga odkrivali v Idriji, v župnijski cerkvi, posvečeni svetemu Jožefu delavcu. Domači župnik nam za uvod navedel nekaj podatkov o slikarju, ki se je po maturi na Škofijski klasični gimnaziji vpisal na Teološko fakulteto. Mašniško posvečenje je prejel leta 1929 izpod rok škofa Gregorija Rožmana, ki ga je naslednje leto poslal na študij slikarstva v Prago. Od tu naprej se njegova umetniška pot samo vzpenja. Bil je vsestranski umetnik, znan po svojih sakralnih delih, freskah, mozaikih, bogoslužnih predmetih in oblačilih in vitrajih. Te smo občudovali tudi v cerkvi v Idriji, ki je polna njegovih umetnin. Na glavnem oltarju je tridelna slika, ki predstavlja Kristusa in Jožefa delavca in sveto Barbaro, zavetnico rudarjev. Stranske stene cerkve so steklene od vrha do tal, kot kakšne steklene zavese, na njih pa čudoviti vitraji, ki predstavljajo malo razširjen Križev pot. Začne se s prizorom umivanja nog, ki mu sledi zadnja večerja. Med prizori zasledimo tudi vitraj, ki predstavlja zatajitev apostola Petra, s petelinom, na koncu pa je še prizor praznega groba z angelom in ženami. Gospod župnik nam je opisal še težave pri gradnji in posvetitvi cerkve, kar je bilo običajno dogajanje in nagajanje v povojnem obdobju. Sporen je bil tudi datum posvetitve, 1. maj, ki ga oblasti niso hotele dovoliti, pa so morali popustiti pred množico vernikov, ki se je zbrala pred cerkvijo.
Dodatne informacije o sami Idriji, življenju povezanem z rudnikom živega srebra, o trdem delu rudarjev, katerih sadove so uživali tuji oblastniki, nam je povedala gospa Marinka Svetina, naša župljanka, doma iz Idrije. Izvedeli smo tudi za prvo realko na Slovenskem in za trideset gostiln, katerih ena se je imenovala Nebesa, ampak to so že ukinili, torej nebes ni več?! Za popotnico smo dobili od gospe Marinke domačo specialiteto, tako imenovano habanco, pekovski izdelek z ocvirki, na idrijske žlikrofe pa pridemo drugič.
Pot do Drežnice nas je vodila čez Most na Soči, skozi Tolmin, po čudoviti pokrajini ob Soči, ki se je včasih pokazala s svojo modro-zeleno barvo, da smo jo lahko občudovali. Pri Kobaridu smo zavili na serpentinasto cesto, ki se zajeda v strmino nad sotesko Soče in se povzpeli do Drežnice, vasi s čudovito lego pod previsnimi stenami mogočnega Krna. Prav tako mogočna je tudi romarska cerkev z zašiljenim zvonikom, posvečena Srcu Jezusovem. V njej smo imeli našo romarsko Sveto mašo, ki jo je daroval naš duhovni vodja, pater Marjan Kokalj, somaševal pa je pater Janez Mudrica, misijonar iz Zambije, ki je romal z nami. Po sv. maši, litanijah in prepevanju v čast Mariji, nam je domači duhovnik povedal nekaj podatkov o zgodovini cerkve in njeni opremi. Na mestu stare cerkve svetega Jurija, ki je bila v zelo slabem stanju, so na pobudo duhovnika Jožefa Kalina začeli z zbiranjem sredstev in z gradnje nove cerkve po načrtih graškega arhitekta Janeza Pascherja, ki je načrtoval tudi cerkev sv. Antona na Viču v Ljubljani in lurško baziliko v Brestanici. Leta 1912 je bila cerkev v glavnem dokončana. Prva svetovna vojna pa je ustavila vsa dela, ker je okoli Drežnice divjala soška fronta, v kateri so bile porušene mnoge hiše, opustošena pokrajina, prebivalci so bili izseljeni, samo cerkev je ostala nepoškodovana. Cerkev sta poslikala akademska slikarja Avgust Černigoj in Zoran Mušič. Na steni za velikim oltarjem je upodobitev Srca Jezusovega, obdanega z angeli, v spodnjem delu pa se na krnski panorami zatekajo v varstvo božjega Srca romarji, ki jih vodi župnik Jožef Kalin. Cerkev krasijo še barvna okna in nad vhodom največje orgle na Goriškem.
Od tu smo se odpeljali proti zadnjemu cilju našega romanja, ki je bil posvečen spominom na patra Miha Žužka. Že na poti v Log pod Mangartom smo poslušali o njegovem življenju in njegovi povezanosti z župnijo Dravlje. Romarji, ki so ga poznali so obujali spomine in pripovedovali o svojih srečanjih z njim. Rojen je bil leta 1923 v Ljubljani v številni družini, iz katere so štirje bratje stopili v jezuitski red, štiri sestre pa so postale redovnice. Po maturi je stopil v jezuitski noviciat v Zagrebu in bil po teoloških študijih leta 1951 posvečen v duhovnika. Prvih 16 let je deloval v Mariboru in se že takrat posvečal mladinski pastorali. Sodeloval je pri ustanavljanju slovenske province Družbe Jezusove. Po izgonu jezuitov na razpadajoči Bogenšperk in kasnejšemu dovoljenju, da prevzamejo novo župnijo Dravlje, je tu vodil gradnjo župnišča, ki je bilo namenjeno redovni skupnosti in bogoslovcem. Od leta 1980 je živel pri sv. Jakobu, po dolgotrajni bolezni pa je umrl leta 2008 v duhovniškem domu. Njegovo delovno bogato življenje je težko opisati na kratko. Njegove duhovne vaje so prebudile mnogo duhovniških poklicev, pisateljsko delo pa je obrodilo več knjig. Šestnajst njegovih del je izšlo pri Župnijskem zavodu Dravlje. Njegova velika ljubezen pa je bila narava, za katero je navduševal tudi mladino na duhovnih vajah. Z njimi je odkrival lepoto stvarstva in Stvarnika. S prijatelji in sodelavci je raziskoval okolico Mangarta in Loga pod Mangartom in tam popisal in poimenoval več kot sto slapov, predvsem v dolini loške Koritnice. Tako smo se tudi mi podali po njegovih sledeh v te kraje in ugotovili, da so res čudoviti. Narava tukaj prekipeva od lepote in mogočne gore, ki obkrožajo dolino Koritnice kipijo proti nebu: Mangart, Jalovec, Loška stena, ki je druga najvišja pri nas, takoj za triglavsko, pa nesrečni Rombon, prizorišče srditih bojev na soški fronti.
Po prihodu v Log smo se najprej okrepčali in še malo posedeli pri kavici, potem pa se podali v ogledovanje kraja pod vodstvom prijaznega in navdušenega domačina Žarka Mlekuša. Z velikim poznavanjem nam je razlagal in nas vodil najprej do obnovljenega vhoda v rov, ki skozi goro pripelje do rudnika svinca in bakra na italijanski strani, v Rabelj. Predor, poimenovan Štoln (nemški Stollen – jašek, predor), dolg 4,8 km, so izkopali za odvodnjavanje rudnika, rudarji iz Loga pa so ga koristili za krajši pristop na delo. Rudnik je od leta 1991 zaprt, skozi rov pa še vedno odteka voda na našo stran gore in potem v Koritnico, sočo in v Jadransko morje, tako krademo vodo Črnemu morju, kamor bi sicer ta voda tekla. V bližini Štolna smo si ogledali še manjši slap ali slapišče. Naslednji ogled je veljal lepo urejenemu vojaškemu pokopališču padlih v I. svetovni vojni. Na njem je postavljen zelo velik, lep spomenik, simbolična podoba gore Rombon. Tudi grobovi so nekaj posebnega, saj v vsakem počiva več vojakov različne narodnosti, po načelu, da so se tudi bojevali skupaj. Glede na versko pripadnost padlih je na grobu križ ali »nišan« za muslimane, saj se je na soški fronti vojskovalo tudi veliko bošnjakov in pripadnikov drugih narodov iz Avstroogrske monarhije. Če pa so v enem grobu padli različne vere sta na grobu obe znamenji.
Po kratkem ogledu župnijskega doma in cerkve sv. Štefana, ki jo je poslikal Ivan Grohar, smo bili povabljeni na blagoslov nove kapelica, ki so jo postavili namesto prejšnje, ki jo je odnesel usodni plaz leta 2000. Vsi se še spominjamo velike katastrofe, ki je prizadela Log pod Mangartom. Takrat smo zgroženi poslušali poročila in gledali posnetke nesrečne vasi in njenih prebivalcev. Velikanska gmota razmočene zemlje, kamenja in drevesnih debel je zdrsela po pobočju do struge Mangartskega potoka in krenila proti Logu, podrla dva mostova in pridrvela nad vas. Plaz, ki je bil visok 10 metrov je odnesel nekaj hiš in življenja sedmih domačinov. Takrat je bil prekinjen tudi ves promet čez prelaz Predel.
Na poti do nove kapelice, smo se ustavili še pri novo zgrajenem mostu, ki je sedaj postavljen višje, da omogoča večji pretok. Nadaljevali smo vožnjo do novega viadukta zavidljivih mer in višine. Dolg je 128 metrov in pogled v globino seže 60 metrov globoko v sotesko Mangartskega potoka. Na drugi strani viadukta je postavljena nova kapelica z lepim mozaikom, ki predstavlja višarsko Mati božjo, delo domače umetnice Maje Pohar. Tam je bila že zbrana skupina domačinov skupaj z dekanom, ki naj bi blagoslovil kapelico. Pridružili smo se jim, naš pater Marjan je skupaj z dekanom pel litanije Matere božje , vsi navzoči pa smo navdušeno odgovarjali in prepevali Marijine pesmi. Ta pobožnost v naravi, pod zelenjem in visokimi gorami je bila vrhunec in krona našega romanja. Od tu smo se odpeljali čez Predel v Italijo, mimo Rabeljskega jezera, ob reki Jezernici in Ziljici do Trbiža in naprej proti domu: Rateče, Kranjska Gora, Jesenice in na koncu Dravlje. Med potjo smo veselo in glasno prepevali z znatno podporo patrov Marjana in Janeza, pred koncem še molili, kot se za romarje spodobi in se zahvaljevali Bogu za dan, ki ga je naredil, za nas tako čudovitega.
Besedilo: Lojzka MILIĆ
Foto: Lojzka MILIĆ, Andrej PODOBNIK in Romeo ČERNUTA
