Umrl p. Vladimir Kos (1924 – 2022)

Povej naprej!

Umrl je na Japonskem, kjer je bil dobrih 60 let misijonar – deloval je kot profesor na japonski univerzi, ob popoldnevih pa misijonaril med najbolj revnimi Japonci. Bil je tudi pesnik, izdal je več pesniških zbirk. Leta 2014, ob svoji devetdesetletnici, je za svoji pesniški zbirki Pesmi z japonskih otokov in Ob rahlo tresoči se tokijski harfi prejel nagrado Prešernovega sklada.

Pogrebna maša bo v petek, 22. julija ob 9. uri zjutraj po našem času in možno jo bo spremljati na spodnji povezavi:

Založba Dravlje je izdala več njegovih pesniških zbirk.


V naši župniji smo ga imeli priložnost večkrat gostiti med nami.

https://www.zupnija-dravlje.si/novice/praznovali-smo-s-p-vladimirjem-kosom//

https://www.zupnija-dravlje.si/novice/srecanje-s-p-vladimirjem-kosom-nagrajencem-presernovega-sklada//

https://www.zupnija-dravlje.si/novice/90-letnico-je-praznoval-p-vladimir-kos//

https://www.zupnija-dravlje.si/novice/zahvala-za-70-let-duhovnistva-p-vladimirja-kosa//

 

Bog mu daj večni mir in pokoj.

VLADIMIR KOS – biografija

Vladimir Kos je bil rojen v Murski soboti 2. junija 1924, kjer je tudi preživel svojo zgodnjo mladost. Osnovno šolo in klasično gimnazijo do 5. razreda je končal v Mariboru in že kot nižji gimnazijec pisal prve pesmi. Pesmi je tedaj objavljal v ljubljanskem dnevniku Jutro in dnevniku mariborske klasične gimnazije Večernik. Zanj je pisal tudi druge prispevke, objavljal pa tudi v Mladem Prekmurcu. Gimnazijsko šolanje je prekinila druga svetovna vojna.

V začetku vojne so Nemci očeta obsodili na smrt, pa je očetov prijatelj, Nemec po rodu, interveniral, da  so družino odpeljali v gore v Srbijo, Vladimir pa je pobegnil v Ljubljano, ker je hotel končati gimnazijo. Nemci so ravno v tistem času po Mariboru lovili fante do 17 let za fronto. Čez nemško mejo je pobegnil s ponarejenim potnim listom, ravno dan pred proglasitvijo Maribora za nemško mesto. Nemci so prebivalcem namreč dali 24 ur časa, da tisti, ki želijo kam oditi, to storijo, potem pa bo to postalo nemško mesto po nemškem pravu.  Ponarejen potni list mu je istega dne posredovala babica, ki je dobro znala nemško in v Mariboru imela dobre zveze.  Še danes ne ve, kako ji je to uspelo. V Ljubljano je odšel z zadnjim vlakom. Bilo je maja 1941, nekaj tednov po zasedbi. Pri Zidanem mostu je stopil na vlak nemški policist in pregledoval dokumente. Poleg njega v kupeju je bil človek s črnimi očali, ki se je obnašal kakor slepec in je pritegnil vso pozornost policista. Tako je njega pustil pri miru in potnega lista ni posebno pregledoval.

 V Ljubljani je imel sorodnike, pri katerih se je naselil, vendar je bil del tega sorodstva globoko v OF. Nekateri izmed njih so bili znane javne osebnosti, kot recimo slikar Ivan Kos.  Kljub temu, da se ni strinjal s sorodniki, ga niso izdali. Takrat so mu celo pomagali. Ko je šel v gimnazijo na izpit, so ga fašisti aretirali. Moral je z njimi v kasarno in odpeljali so ga v Gonars brez sleherne obsodbe, skupaj z nekaterimi drugimi dijaki. Bilo je leta 1942. Med potjo je bil priklenjen na drugega jetnika. Z vlakom so potovali celo noč. V taborišču si bil samo številka, kljub temu pa fašisti niso postopali tako ostro, kot nacisti. Zaznati je bilo mogoče pritisk papeža Pija XII. nanje, saj jih je ves čas opominjal. V taborišču so slabo jedli: vsak dan le juho; preštevali so posamezna zrna riža. Samo ob božiču so dobili rdeče vino, od katerega je bila večina potem pijanih, saj je bil želodec prazen. Starejši ljudje so umirali za tifusom. Po nekaj mesecih v takem okolju dejansko otopiš. Papež Pij XII. je dosegel, da so iz taborišča izpustili bolne in mladoletne, zato je bil po 10 mesecih odpuščen, vendar to ni bilo samoumevno, saj ni spadal v omenjene kategorije. Zgodilo pa se je tako: Nekega dne je videl, kako so se nekateri mladi v taborišču postavili v vrste, ni pa vedel, zakaj. Postavil se je v vrsto, ker je mislil, da gre verjetno za delitev hrane. Spoznal je, da pravzaprav gre za zdravniško komisijo glede izpustitve. Izvedel je, da je prišlo dovoljenje, da se lahko pošlje domov bolne in stare do 16 let. Vladimir je imel 17 let. Zdravnik, ki jih je pregledoval, je bil Italijan, medicinska sestra pa je govorila tudi slovensko. Vprašala ga je, koliko je star. Povedal je po resnici, da 17. Gledala ga je z usmiljenjem, ker je bil ves shujšan. Ni vedela, kaj naj stori, tedaj pa je zdravnik rekel: napiši 16. Italijan je torej imel usmiljenje, nad čimer je še vedno ganjen. To ga je utrdilo v izkušnji, da vedno povsod najdeš tudi dobre ljudi.  Po 10 mesecih taborišča se je vrnil v Ljubljano. V treh mesecih, ki so sledili, je  moral končati klasično gimnazijo in ker mu taborišče kljub oslabelemu telesu spomina ni vzelo, ampak celo izostrilo, jo je z lahkoto in odlično končal. Matura je bila pisna. Po maturi je prosil za vstop v Ljubljansko bogoslovje, ki je bilo še slovensko, saj so bili  Italijani do slovenskega pouka v Ljubljani še vedno tolerantni.

Ko je Italija kapitulirala, so Ljubljano zasedli Nemci. V bogoslovje ga je sprejel škof Rožman. Po letu dni bogoslovja so Nemci prisilili semenišče, da fante pusti v njihovo vojsko. Rožman jim je poslal pismo, da so po cerkvenem zakoniku v takih razmerah oproščeni bivanja v bogoslovju in da se po želji lahko pridružijo vojaškim formacijam. Naj se vsak sam odloči, kaj in kako bo, k Nemcem pa ni spodbujal nikogar. Načelne možnosti sta bili dve: Ali k domobrancem ali pa k Nemcem na sovjetsko fronto. Tretja možnost je bila oditi v delovno organizacijo Tot, ki je je kopala tankovske jarke po celi Sloveniji. Za Nemške enote se nihče ni javil.  Vladimir se je javil za domobrance. To se je zgodilo oktobra 1943.

 Kot domobranec je imel priliko spoznati razne taktike nasprotnikov in tudi domobranske. Postal je celo član specialne tajne policije pri domobrancih, ki je raziskovala sodelovanje med gestapom in komunisti. Center so imeli v Kranju. Odkrili so, da sta si član OF in član gestapa vsak dan med 10. in 11. uro, na Zmajskem mostu v Ljubljani, izmenjala seznama protikomunistov in tistih proti Nemcem. Nekdo (verjetno član OF) je njihovo skupino izdal in Nemci so jih v Kranju ujeli. Oboroženi z mitraljezi (kot očitno silno nevarno skupino) so jih peljali v Ljubljano ter jih začasno zaprli na Ljubljanski grad. Obsojena je bila vsa skupina in sicer na taborišče Dachau, posredno na smrt. Ko je bil v zaporu, se je  dogodilo še bombardiranje Ljubljanskega gradu, vendar so bombe letele na vrt v bližino, gradu pa niso zadeli, kar je bila spet neka čudežna rešitev.  V ruševinah gradu bi lahko vsi umrli. Po raznih zvezah, ki jih je imel general Rupnik ter po posredovanju nekaterih drugih ljudi, so jih Nemci spustili na svobodo, vendar so jih nadzirali vse do konca vojne.

 Ko se je vojna končala, se je Vladimir skupaj z drugimi begunci umaknil na Koroško v Vetrinj. Vojaško obleko je zamenjal s civilno. Tam jim je prišlo na uho, da so komunisti tiste, ki se niso umaknili, ujeli in postrelili. Niso mogli verjeti, da so se represalije začele tako hitro. Domobranska vojska je bila prodana, kar je sedaj zgodovinsko dokazano.  Obstajajo knjige v angleščini o tej prodaji, nekaj pa je prevedeno tudi v slovenščino. Kaj je bila cena pri prodaji med Titom in Angleži, se natančno ne ve. Govorilo se je o zlatu in tobaku. Ko je videl, kaj se dogaja, je skušal z nekaterimi drugimi prebiti čez Dolomite na Italijansko stran. Tedaj je bil spet po posebni Božji previdnosti rešen smrti. Med potjo čez Dolomite je v gorski koči naletel na angleškega špijona, ki ga je aretiral in poslal v zapor v Celovec. Sodnik ga je vprašal, če želi oditi v Jugoslavijo pa je zavrnil. Odpeljali so ga v begunsko taborišče, ki je stalo tik ob meji med Avstrijo in Italijo. V takem položaju taborišča je Vladimir videl angleški smisel za humor, saj si od tu zlahka prebegnil na drugo stran.  Ko je res zbežal, so ga na poti imeli za italijanskega mladeniča, ki se vrača domov, saj je znal dobro italijansko. Potoval je po kamionih itd.  Ustavil se je v begunskem taborišču južno od Padove, v benediktinskem samostanu Praglia, ki se je nahajalo v praznem delu samostana.

Škofa Vovka je obvestil, kje se nahaja in ta mu je poslal sporočilo, naj gre študirat v Rim v mednarodni kolegij Germanik. V Pragli ga je iskala Ozna, vendar ga ravno takrat ni bilo doma. Ko se je vrnil, so ga drugi opozorili na to. Član Ozne je bil eden njegovih sorodnikov, ki naj bi ga aretiral. Uro pred ponovnim prihodom Ozne v taborišče, je zbežal v Rim v mednarodni kolegij Germanik, kamor ga je poslal škof. Ker so tam predhodno dobili pismo od škofa, da pride, so ga prijazno sprejeli. Tam se je pobliže srečal z jezuiti, ki so kolegij vodili; vzgoja je bila v jezuitskem duhu, vendar ne za vstop k jezuitom. Tedaj je veljalo, da mora vsak gojenec v primeru, da prestopi k jezuitom, dobiti za to posebno dovoljenje od svojega škofa ter posredno tudi od papeža. Ko se je po študiju res odločil za jezuitski red, je škof Vovk pristal na to v veri, da bo namesto njega dobil drugega bogoslovca. Dobil ga je res in ne le enega. To, kar ga je pritegnilo pri jezuitih, je bila njihova odprtost svetu. Biti kartuzijan ni bila nikoli njegova izbira, niti da bi bil član kakšnega drugega reda, ki živi v samostanu. Za to se ni čutil poklican. V Germaniku je bil skupaj osem let; še enkrat je namreč študiral filozofijo in teologijo in sicer v pripravi na doktorat, potem pa je končal še doktorat iz filozofije. Ko je vse to končal (bilo je leta 1953) je vstopil k jezuitom. Prav tedaj je jezuitski general Jansens prosil za prostovoljce za Japonsko, ki se je po vojni odpirala krščanstvu. Pred vojno so namreč mnogi misijonarji tam zgubili živce in odšli, saj so morali skoraj vsak dan na policijo ali pa jih je japonska policija obiskovala kar na domu, saj so bili tretirani kot vohuni. Javil se je, da odide na Japonsko, čeprav o Japonski ni imel pojma. Za potrditev odhoda sta bila dva pogoja, ki jima je kandidat moral ustrezati: bil telesno zdrav, še posebej imeti zdrava pljuča in srce (klima na Japonskem je težka in vlažna) ter talent za tuje jezike. Ker je vsaj v določeni meri ustrezal obema pogojema, so mu dovolili, da gre. Od tistih štirih patrov, ki so ga spraševali, za sprejem k jezuitom, so bili trije navdušeni nad odhodom na Japonsko, eden pa je temu nasprotoval in želel, da ostane profesor v Rimu. Glede na to, da je ob koncu prevladala odločitev za Japonsko, so mu svetovali, da gre v noviciat na Irsko kot staro misijonsko deželo, ki mu bo znala dati dobre nasvete za odhod v misijone. Od 1953 do 1956 je bil tako v noviciatu na Irskem. Po noviciatu, leta 1956, je odšel na Japonsko.

Na Japonsko se je podal z ladjo z Angleške luke Southempton. Plovba je trajala približno pet tednov. Skozi Sueški prekop so pluli 3 mesece pred Sueškim konfliktom. V pristaniščih, kjer so se ustavili, je pisal pesmi, ki so sedaj zbrane v pesniški zbirki Cvet, ki je rekel Nagasaki. Kasneje jih je uredil France Pibernik. Od tedaj naprej je vse do danes pisal pesmi v slovenščini, da je ohranil stik z njo. Preko poezije je vedno bolj odkrival gibčnost in bogastvo slovenščine.   

Ko je prišel na Japonsko, je takoj začel s študijem japonščine. V začetku ni imel pravega učitelja, saj mu le-ta ni znal razložiti japonske slovnice v primerjavi s kakim evropskim jezikom. Sčasoma je ugotovil, da to dejansko ni lahko, saj se je japonščine težko naučiti iz knjig. Treba jo je namreč prakticirati, govoriti v konkretni situaciji.  Eno leto je jezuite-pripravnike na duhovništvo, učil fondamentalno teologijo v Tokiu in sicer v latinskem jeziku. Tako bi lahko preživel v misijonu le z znanjem latinščine in angleščine kot jezika komuniciranja, vendar je želel biti Japoncem še bližje. Prosil je za bolj intenziven študij japonščine, ki je trajal 2 leti. Zanimiv je dogodek, ko se mu je japonščina odprla. Nekega dne med študijem japonščine je šel zapret okno, pod katerim so otroci igrali nogomet ter ga motili s kričanjem. Ko je prišel do okna je razločno razumel pomen: »Zadel sem.« To ga je izredno razveselilo in mu vlilo poguma pri študiju. Počasi je toliko vstopil v japonščino, da je lahko pridigal po župnijah, kamor so ga vedno bolj vabili. Japonci so ga pogosto vprašali, od kje je, saj ni govoril z akcentom posameznih evropskih jezikov, ampak popolnoma japonsko. Pravi, da se je treba zelo zbrati, če hočeš razumeti in dobro govoriti živo japonščino. Ko je ta študij končal, so ga prosili, da bi predaval nemščino in angleščino, potem pa še filozofijo v angleščini na jezuitski Univerzi Sofia v Tokiu. Dolga leta je potem ostal profesor filozofije na tej univerzi. Istočasno je deloval tudi socialno. Na periferiji Tokia je pomagal otrokom sirotam ali pa družinam, kjer so bile matere samohranilke. Šlo je za najnižji socialni sloj, ki na Japonskem seveda tudi obstaja. Trudil se je nekaj narediti tudi za bolne otroke (telesno in duševno), ki niso imeli financ za zdravljenje.  Za te otroke je zbiral denar ves čas bivanja na Japonskem. Sodeloval je tudi pri gradnji doma za revne starejše, ki niso mogli plačati oskrbovalnine ali pa jih sorodniki pri tem niso hoteli podpirati. Vse te inštitucije, ki so jih ustanovili, so sedaj v državni lasti.  

Glede inkulturacije na Japonskem pravi: »Inkulturacija je bila za nas jezuite vedno nekaj povsem samoumevnega in o njej nismo niti govorili: Če si misijonar, moraš postati popolnoma njihov. Vsekakor pa do neke mere vedno ostaneš tujec, saj neka pregrada vedno ostane.«  Vladimir pravi, da bi kot misijonar lahko ostal član svoje matične province, vendar je vstopil, takoj, ko je bila ustanovljena japonska jezuitska provinca, vanjo, kot prvi tuji jezuit. Sedaj že 64 let biva na Japonskem.

 Pa še nekaj v odnosu do komunistične Jugoslavije: Ker je iz vojnega časa vedel kar nekaj stvari o sodelovanju gestapa in OF, ga je Jugoslovanska tajna policija ves povojni čas spremljala, vse do osamosvojitve Slovenije. Ve za prisluškovanje telefonskim klicem oz. pogovorom z domačimi v Sloveniji. Meni, da je UDBA lahko precej izvedela o japonski prehrani ter klimatskih razmerah, kaj več pa ne. Slovenski potni list je dobil šele leta 1995 in takrat se je prvič vrnil v domovino; torej po 50-ih letih. Od tedaj je pogosto prihajal in predaval po različnih izobraževalnih inštitucijah ter pričeval po župnijah. Pri Založbi Dravlje je izdal večino svojih pesmi, nekaj pa tudi pri kateri od drugih založb. Pisal je tudi prozo, ki pa jo je izdajal izključno v mednarodnih slovenskih emigrantskih revijah, v Sloveniji pa nikoli.

Zanimiv je nesporazum v slovenskih emigrantskih krogih, ki se je zgodil ob izdaji prve pesniške zbirke po drugi svetovni vojni z naslovom »Dober večer, Tokio«, ki jo je izdal v samozaložbi:  Nekateri starejši duhovniki so bili ogorčeni, kaj piše in da je vsebina nekaj strahotenega, naj mu jezuiti vendar prepovedo pisati. Pater Prešeren mu je iz Rima prijazno pisal, naj drugič pošlje pesmi v pregled, preden jih bo izdal. Tisto zbirko je potem večinoma moral vreči v koš, ker ni šla v promet. Ko pa je Vladimir Truhlar, ki se je na poezijo spoznal, pisal p. Prešernu in jezuitskemu generalu, da ne piše ničesar slabega, da je vsebinsko nesporen, se je situacija spremenila. Od takrat je smel objavljati brez pošiljanja v branje ali drugo cenzuro.

Do smrti, 18. julija 2022 je živel  v domu za starejše jezuite.  Vesel je bil, da je na Japonskem, kjer želel tudi umreti. Njegov nasvet za izžarevanje veselja: če si katoličan, kristjan, potem živi krščansko življenje tudi praktično.


Prejšnji prispevek
Počitnice veroukarjev 9. razreda na slovenski obali
Naslednji prispevek
Blagoslov voznikov in vozil na Krištofovo nedeljo 2022